Prebudi me Simonino premikanje po sobi. Previdno, še v pol snu, preverim svoje zdravstveno stanje in navdušena ugotovim, da je vse tako kot mora bit. Za slovo od civilizacije si razposajena na krožnik naložim kuhano koruzo in brokoli, svež paradižnik in pomfrit. Zajtrk in pol.
Sopotniki so v kombiju komentirali včerajšnjo koro in fantastičen razgled nad Sighatse. Želim si, da je bil ta ogled zadnji, ki sem ga zamudila. Do današnjega cilja – mesta Saga, nas loči celodnevna vožnja. Vozimo se po široki, odlično vzdrževani asfaltirani cesti, ki povezuje Laso z zahodnim Tibetom. Srečevali ali prehitevali smo le redke tovornjake. Po dobri uri in pol šofer zapelje s ceste na bencinsko črpalko. Ker ne tanka bencina sprašujemo, čemu postanek. Taši nam pojasni, da so vzdolž več kot 1200 km ceste postavljene kamere, ki merijo hitrost, zato je postanek nujen, da se izognejo kazni. Hitrost izračunajo na podlagi izmerjenega časa na vstopni in izstopni točki. Sredi tibetanske planote, kjer so majhna naselja z nekaj hišami oddaljena vsaka sebi več deset kilometrov, so Kitajci postavili kamere! Kasneje si mislim, da je mogoče vzrok v tem, da hočejo preprečiti nesreče v tako oddaljenih predelih. Res ne vem, kako bi potekala reševalna akcija. Tu si brez helikopterja »bos«.
Cesta se začenja vzpenjati, kar občutimo vsi po vrsti. Prispemo na prvi prelaz nad 5.000 m, v nekaj urah smo se dvignili za 1.200 m! Telo to zazna in po polžje smo se peš povzpeli na grič nad cesto in občudovali zasnežene vrhove Himalaje na modri podlagi. Diham zelo počasi in z pogledam objemam to veličastno gorsko verigo. Nedaleč stran zagledam drobnega Rusa, ki smo ga mi trije krstili za Tončka. Prvič smo ga srečali na letališču v Chengduju, kjer je zamudo letala izkoristil za globoko meditacijo na stolu nasproti nas. Tudi sedaj je nadaljeval v tem stilu. Bos in gologlav je sedel v meditativnem položaju, obrnjen proti vzhodu, v smeri zelene doline iz katere smo se dvignili. Vrnemo se v mavričen sprejem molilnih zastavic, ki so plapolale v vetru na prelazu.
Na tisoče jih je. Molilne zastavice na Tibetu krasijo prelaze, vrhove gora in mostove čez reke. Izvor imajo v religiji Bon, ki je bila na Tibetu pred prihodom Budizma. Zastavice visijo horizontalno in so v setu petih barv v točno določenem barvnem zaporedju: zelena, rumena, modra, bela, rdeča. To so tradicionalne tibetanske barve, vsaka predstavlja en element. Zastavice tradicionalno promovirajo mir, sočutje, modrost in moč. Niso molitve bogovom, ampak razpošiljajo voljo bogov vsepovsod, blagoslovijo vsa živa bitja. Ko plapolajo, opravljajo molitev.
Telo je hvaležno, da smo se ponovno spustili v dolino, a popolno olajšanje doživi ob postanku za pipi. V izogib nevšečnostim ob visoki nadmorski višini moramo popiti 2-3 litre vode dnevno in zato so postanki nujni. Tu so prostrana stranišča. Za moške je rezervirana ena stran cestišča, za ženske druga. V začetku se še izogibamo ena druge in se čakamo ob robu ceste, a po nekaj postankih nam postane jasno, da je to povsem odveč. Ob teh postankih smo nagrajeni ob pogledu na posamezne cvetove živih barv, ki so čisti kontrast puste zemlje, ki jih hrani. Nekatere ustvarijo le cvetove brez listov, le steblo in veličasten cvet. Narava je zakladnica čudežev.
Pokrajina se spreminja v prostrane junijske zelene pašnike, kjer lahko opazujemo nomade s čredami ovac in jakov. Zanimivo, da smo povsod srečevali pastirice in ne pastirjev, pogosto z mobiteli na ušesih. Vozimo se mimo gorskega jezera na višini 4.300 m, ki se imenuje Lang Ttso. Obrežje je pusta zemlja z zelenimi šopi trav, kjer se pasejo veličastni jaki. Jaki živijo le na nadmorski višini višji od 2.500 m. Rahel veter boža gladino sinje modrega jezera, zato je odsev belih puhastih oblakov zamazan, a pogled na to čudovito modrino ujeto v naročje zemeljskih barv je enkraten.
Že rahlo utrujeni od vožnje prispemo v majhen kraj, kjer nam v prvem nadstropju guest hausa pripravijo okusno kosilo. Brez stopnic tu na Tibetu ne gre. In vse so neverjetno strme, tudi do 45 C. Juha z rezanci in zelenjavo, ki spominja po videzu in okusu na blitvo. Za vegetarijance super poskrbljeno. Ob odhodu sem pokukala v kuhinjo. Ostrmela. Na 3 kvadratnih metrih je mlajša ženska na 3 plinskih gorilcih in z nekaj ponvami pripravila kosilo za obe naši skupini. Torej za 24 ljudi! Na srečo je bil prostor tako temen, da se ni skoraj nič videlo, tudi umazanije ne.
Pri opravljanju nakupa v sosednji vaški trgovinici, kjer dobiš vse od metle do sladoleda, smo se prepričali, da se Tibet resnično spreminja. Pri vhodu v trgovino je ležal majhen črn kuža, oblečen v zanj primerno trenirko. Angleža sta si tu pogumno privoščila sladoled. Pogumno zato, ker na ovoju ni bilo oznake o datumu, ne zaradi mraza, saj je bilo v dolini prijetno toplo.
V poznem popoldnevu smo prispeli v tipično kitajsko mesto na Tibetu, eno izmed mnogih, ki jih Kitajci pospešeno gradijo v tej pusti pokrajini. Mesto Saga leži na nadmorski višini 4.450 m, torej bomo danes spali 650 m višje kot včeraj. Mi trije se držimo zlatega pravila, da se je potrebno povzpeti pred spanjem vsaj 200-300 m višje od kraja, kjer se prespi zaradi prilagajanja telesa na nadmorsko višino. To zagotavlja tudi miren spanec, saj nadmorska višina namreč zelo rada popotnikom krade nočne ure počitka tudi z glavoboli. Na srečo smo bili nastanjeni ob začetku kraja, tako da smo kmalu prišli na potko, ki nas je vodila v hrib. Z najvišje točke se nam je odprl pogled na sivo mesto, ki ga je obsijalo pozno popoldansko sonce, kot bi ga želelo polepšati za nas. Ob povratku smo z zanimanjem opazovali moške, ki so pred hišami igrali biljard in lovili poglede gologlavih in smrkavih otrok. Pred seboj smo srečali triletnega fantka, ki je počepnil sredi pločnika, se pokakal, vstal in odhlačal v hišo. Hlač se ni niti dotaknil, ker imajo otroci večinoma hlače narejene z razporkom na ritki, da je to opravilo za njih lažje in bolj praktično. Pred vhodom v hišo je čakala njegova mama z metlo in smetišnico in mirno pospravila za njim.
Nastanili smo se v preprostem guest housu, v hladne sobice po dva. Na čudovitem pročelju stavbe, so s tradicionalnimi petimi barvami, ki krasijo tudi molilne zastavice, ustvarili tibetanske simbole in barvne vzorce in tako pričarali tibetansko vzdušje. Danes vstopamo v obdobje spalnih vreč, v katerih spimo na trdih posteljah, čez pa se pokrijemo še z debelimi odejami. Soba je tako majhna, da se komaj stlačita noter še dve potovalni torbi, oblačila in dodatke imamo kar na postelji. Spredaj je umivalnik – lavor in 5 litrska termovka z vročo vodo. Zvečer že s težavo sopiham po stopnicah sosednje stavbe, kjer je v prvem nadstropju stranišče. In pred spanjem upam, da me mehur pustil spati vse do jutra. V nasprotnem primeru bi pomenilo oblačenje v postelji, s čelno svetilko, iskanje ravnotežja v sobi, nerodno odpiraje in zapiranje vrat ter izlet na wc v mrzli noči.
Na srečo sem spala kot pridem dojenček, a te sreče ni imela Simona, ki se je ob odpiranju vrat še urezala v prst. Za razkužilo sem ji nakapala eterično olje sivke. Obvezno na tej višini, ko smo se morali zaradi nadmorske višine odpovedati zvesti spremljevalki – steklenici domačega šnopsa.