Prva misel dneva je bila namenjena pogledu, na katerega čakam že sedem let. Danes te bom videla v živo, dragoceni snežni dragulj. V zgodnjem jutru mi začne srce močneje biti.
Višina že terja davek v obliki nočnih glavobolov in zaspanih jutranjih obrazih, ki jih srečujem čakajoča na zajtrk, ki se bo po vsebini ponavljal še ves naslednji teden. S kupa na sredi mize si vzamem eno pšenično omleto, na katero dam jajčno omleto ter jo zvijem kot palačinko. Jemo brez pribora, zato pazim, da se maščoba, ki se cedi iz omlete, ulovi na krožnik. Prisilim se, da mislim na vse, le na hrano ne, ko masten zajtrk poplaknem s sladkim čajem. Energetske dodatke hranim za koro, ko bom potrebovala največ energije.
Med vožnjo po serpentinasti cesti se prepustim panoramskim razgledom na čudovito pokrajino doline Sage, ki jo na južni strani obkroža himalajsko gorovje, na drugi strani pa Trans himalajsko pogorje. Balzam za oči. Sopotniki so potopljeni v svoje misli, nekateri berejo knjigo, drugi poslušajo glasbo preko slušalk, tretji dremajo. V kombiju nam Taši predvaja tibetanske popevke, ki so nam že po enem dnevu postale čisto domače, čeprav se mi slišijo skoraj vse enake. Največkrat je predvajana mlada Tibetanka, ki je s svojimi pesmimi zaslovela v zadnjih letih.
Po postanku za kosilo sem med vožnjo kar naenkrat presenečeno zagledala sipine. Sipine v Zahodnem Tibetu? Tega se iz programa res ne spomnim. Čisto prava puščava! No, ne prav takšna kot ko pomisliš na besedo puščava. Pokrajina je nekaj posebnega. Vozimo se ob zelenih pašnikih na katerih se pasejo črede ovac in posamezni konji. Kot kosmi vate so posejane po zeleni preprogi, ki jo od časa do časa prekrijejo majhna živo modra jezerca. Za to pokrajino se dvigajo sipine puščavskega peska kot zaščitniki pred zasneženo verigo himalajskega gorovja. Narava nas s svojo raznovrstno postavitvijo nikoli ne neha presenečati. V enem motivu zeleni pašniki z ovcami, majhna jezera, sipine puščavskega peska in zasneženi vrhovi Himalaje. Enostavno noro! Čez nekaj kilometrov se za ozadje sipin različnih velikosti nariše še nebeško modra reka Yarlung Tsang. Tako barvni kot vsebinski kontrast puščavskega peska in ogromne količine vode je enostavno osupljiv. Na tem potovanju imam občutek kot bi narava hotela prebuditi v meni čudenje. Čudenje, ki ga lahko opazujemo pri majhnih otrocih. Ji je uspelo. Popolnoma.
Postanek v naročju ogromnih sipin peska za katerimi se je razprostiral rokav reke, vse do oddaljenih hribov na horizontu. Cesti najbližje sipine so prekrite in obtežene s kamni, da ne bi ogrožale prevoznosti ceste. Usedem se na bližnjo sipino in zaprem oči. V dlan zajemam sipek pesek, ki mi polzi skozi prste. Nežen in topel. Dotik. Prvinska komunikacija, ki jo prevečkrat zapostavljamo.
Ustavimo se na prelazu Mayonola na višini 5211 m, kjer je ob oblačnem in vetrovnem vremenu prav pošteno mraz. Zadnji postanek pred srečanjem z dragocenim snežnim draguljem, kot ga imenujejo Tibetanci. Pričakovanje se iz kilometra v kilometer stopnjuje. Mi čas zopet ponagaja ali samo šofer prepočasi vozi? Na steklo položim pulover iz flisa in nanj naslonim obraz.
Gledam v smer severozahoda, ko jo končno zagledam. Kljub oblačnemu vremenu nam v daljavi najbolj sveta in čaščena gora v tem delu sveta nakloni pogled nanjo. Njena zasnežena glava piramidaste oblike se dviga nad sosednje zasnežene gore, ki jo obkrožajo kot stražarji. Saj ne morem verjeti, res sem tu, res jo vidim v živo! Mt. Gang Rinpoche. V prvem kraju se ustavimo na bencinski črpalki, a mi trije ne zdržimo na črpalki. S najbolj hitrimi koraki kar nam jih dopuščata srce in pljuča, se odpravimo iz kraja, kjer nam hiše zastirajo pogled na goro Kailaš. Nestrpni ne moremo počakati naslednjega postanka nekaj km dlje ob jezeru, kjer je običajna točka postanka. Ob robu vasi me pričaka razgled vreden vseh načrtovanj, odrekanj, priprav, treningov in večdnevne vožnje po tibetanski planoti. Pred menoj stoji v vsej svoji veličastni lepoti in neustavljivi privlačnosti. Že en sam pogled zadostuje, da me popolnoma prevzame. Ganjena sklenem dlani v molitev. Po sedmih letih sem se vrnila na Tibet, da bi te srečala, ti zemeljska manifestacija kozmične gore Meru, središče vseh fizičnih, metafizičnih in duhovnih vesolj. Hvala, ker si me vztrajno klicala in priklicala. Stojim pred tabo z neizmerno radostjo in hvaležnostjo. Ti, moje čudovito darilo življenja.
Peš smo se morali vrniti do bencinske postaje, ker se avtobus ne sme ustaviti ob cesti. Tu pravila dosledno upoštevajo, brez izjem. Sem se spomnila prizora iz filma: Ko to tamo pijeva. V njem sprevodnik zavrne vstop potniku, ki upehan dohiti avtobus, ki se je slučajno ustavil ter ga usmeri na 200 m oddaljeno točko, kjer je postajališče. To ne bi bilo nič nenavadnega, če se prizor ne bi odvijal sredi neobljudene pokrajine. Do postajališča potem potnik ves čas teče za avtobusom. Pravila so pravila. Po naslednjem postanku smo se odpeljali proti kraju Darchen, kjer je začetna točka za koro – romarsko pot okoli gore Kailaš. Nekaj kilometrov pred krajem je policijska postaja, kjer smo morali peš skozi kontrolno točko v zgradbi. Med potovanjem po tibetanski planoti je več policijskih kontrolnih točk, kjer smo se morali vstaviti. Na teh točkah je vodič odnesel le naša dovoljenja in potne liste v pregled v stavbo. Postanki so bili kratki. Tukaj pa je bila posebna kontrola, čeprav je res, da v kombi, kjer smo imeli osebno prtljago na sedežih, ni vstopila uradna oseba in tudi potovalk niso pregledovali.
Agencija nas je tudi tu presenetila, saj nas je namestila v hotelu, kar je pomenilo, da je vsaka soba imela tudi kopalnico s toplo vodo. Sobe so bile z dvema do štirimi ležišči. Preproste, a čiste. Bi lahko na 4.600 m pričakovali več? Sigurno da ne, zato sem ostrmela, ko sem na steni zagledala tanek televizor, a največje presenečenje se je skrivalo v postelji. Električna grelna blazina. Saj ne morem verjeti! Iz varnostnih razlogov jo sicer nisem uporabila, a je delovala.
Kljub vsemu luksuzu sva se s Simono hitro odpravili na zrak. Srečko je izbral počitek v sobi z Američanom. Bila je že tema. Na oblačnem nebu je neznani vremenski pojav razpihal oblake ravno na delu neba, kjer je kraljevala skoraj polna luna. Večina hiš, v katerih so restavracije, trgovinice in guest housi, je postavljena ob glavni cesti, ki vodi naravnost na sever. Obstali sva sredi ceste v smeri severa, ob obeh straneh so v špalirju stale obcestne svetilke na sončno energijo in naravnost pred nama se je izza bližnje gore dvigal zasnežen vrh Kailaša. Naravnost pred nama. Na jasnem nebu nad nama sveti debelušata luna, pred nama Kailaš, bili sva omamljeni.
Ogledali sva si nekaj trgovinic s spominki. Po večini bižuterija, ki posnema drago kamenje. Meni je najbolj všeč njihova tradicionalna kombinacija turkiza in koral. Turkiz je za Tibetance najbolj svet drag kamen. Označuje osebno srečo, družbeno pripadnost in božansko prisotnost. Je njihov simbol ljubezni in življenja samega. Vsepovsod imajo molilne verižice, ki imajo običajno 108 kroglic. Številu 108 pripisujejo poseben pomen tako v tibetanskem budizmu kot v jainizmu, hinduizmu, budizmu, islamu in kitajskih filozofskih tradicijah.
Ena izmed razlag iz budizma je, da se ta številka doseže z množenjem čutov (6) vonja, dotika, okusa, sluha, vida in zavesti s tem (3) ali so občutja boleča, prijetna ali nevtralna in znova, (2) ali so ustvarjena od znotraj ali se pojavljajo zunaj ter še enkrat (3) s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo in dobimo 108 občutkov. 6x3x2x3=108.
Pošteno utrjeni, a veselo razpoloženi, sva se s Simono vrnili v sobo, kjer naju je pričakala Alice pri svojem večernem obredu. Najprej koktajl tablet in dodatkov, potem pa večerno klicanje preko Skypa na Florido k svojima najstnikoma. Ja, izpod vznožja Kailaša smo lahko komunicirali z našimi domačimi. Tega resnično nisem pričakovala. Sploh nisem pomislila na to možnost. Doma sem napovedala, da bom v dnevih, ko bom izven Lase nedosegljiva. Sedaj pa sem lahko vsak večer poslala What’s App sporočilo in prebirala njihova. Kakšno nepričakovano razkošje.
Pred spanjem še kozarec čaja brez strahu pred nočnim vstajanjem, saj smo imeli kopalnico pred nosom. Filter vrečke smo prinesle s seboj od doma (spadajo med obvezno opremo), v pritličju hotela pa so nam zvečer pripravili dvolitrske termo steklenice vroče vode. Ležim v topli in čisti postelji na 4.600 m in spanca kar ni in ni. Nekaj na račun višine, a večji del zaradi zavedanja, da bom noč prespala skoraj pod vznožjem občudovanega Kailaša.