Sproščenih in nasmejanih obrazov se poslavljamo od samostana Zutulphuk, ki je povezan z rivalstvom med največjim tibetanskim svetnikom, jogijem, čarovnikom in pesnikom Milarepo (11. stoletje) in znanim predstavnikom Bon religje v Tibetu ‒ Naro Bon Chunga. Ta mistična pokrajina kliče po epski zgodbi. Oba sta se spopadla v epski bitki čarodejstev, kjer je bila odločila zadnja bitka, bitka za prevlado gore Kailaš. Dogovorila sta se, da bo tisti, ki prvi pride na vrh, prevzel prevlado nad njim in jezerom Manasarovar. Medtem ko je Naro Bon Chung že sedel na čarodejnem bobnu in se dvigal po pobočju gore, je Milarepa še meditiral. Ko je bil Naro Bon Chung že skoraj na vrhu, se je Milarepa usedel na sončni žarek, ki ga je ponesel na vrh in tako prevzel nadvlado. Poraženec je prosil za kraj, od koder bi lahko opazoval goro Kailaš in Milarepa mu je vrgel sneg ter ustvaril goro Gang Chung (mali Kailash) ali Bon (gora Bon religije).
Kitajske oblasti so po zavrnitvi Mesnerja, da bi se povzpel na njen vrh in neuspeli španski odpravi dokončno prepovedale vzpon na ta duhovni dragulj planeta.
Gora Kailaš je ena izmed svetih gora, ki si jo lastijo različne religije, skupno več kot milijarda vernikov. Hindujci verujejo, da je vrh Kailaša dom boga Šive, kjer v stanju meditacije sedi s svojo ženo Paravati. Za njih je steber sveta, ki se nahaja v centru šestih gorovij, ki skupaj simbolizirajo lotus. Budisti verjamejo, da je gora dom Bude Demchoka, ki predstavlja najvišjo blaženost. Džainisti verjamejo, da je prvi Džainist na gori dosegel Nirvano. Za Tibetance je ta gorski vrh kraj, kjer je Padmasambhava premagal svečenike Bona in nadnaravne sile, sovražne budizmu. Na južnem pobočju ima gora naraven simbol svastike, zato jo pripadniki Bon religije imenujejo »devetnadstropna gora svastike«.
14 km pot proti Darčenu poteka po slikoviti dolini ob neposredni bližini reke, ki jo je izoblikovala. Med rjavimi in oker odtenki se sramežljivo pojavlja tudi zelena, ki na določenih predelih celo prevladuje, predvsem v nižinskem delu pred Darčenem, kjer so prostrani pašniki. Po včerajšnjem vzponu jo vzamemo kot daljši sprehod. Kako je vse realtivno.
Večino poti sem prehodila s Srečkom in našo praktikantko tibetanskega budizma s Floride Alison v uživaškem treku, kjer smo si privoščili postanke, fotografiranje, občudovanje pokrajine in njenih več ali manj sramežljivih prebivalcev. Kar naenkrat zaslišim žvižg. Ne, kaj tudi tu so, moji žvižgači? Zagledam ga na varnostni razdalji, sedeč na zadnji plati, kako si nas ogleduje in opozarja ostale svizce na morebitno nevarnost. Poleg svizcev smo srečali še male glodavce, za katere bi prisegla, da so sorodniki podgan, pa sem dobila kasneje informacijo, da so v sorodu z zajci. Čudo narave. Na pobočju hriba opazimo štiri jake, ki se pasejo in res mi je bila uganka, kaj pasejo, ker od spodaj še trava ni bila vidna. Danes srečujemo živalske prebivalce teh krajev. No, nekam zamorjen pogled tibetanskega mastifa sredi naše poti je vzbujal rahlo nelagodje, a nas je čisto mirno pustil mimo. Pot je obnovljena in široka, prav turistična. Ob njej so na določenih mestih postavljeni kamni z napisom njihove mantre Om mani padme hum. V daljavi je že znana ravnica pred Darčenem, zato poiščem primerno skalo, si snamem bakren prstan, ki ga nosim že tretji dan in ga položim nanjo. Se zahvalim tibetanskemu talismanu in pohitim za našo malo četico, ki vključuje tudi našega nosača. Simona se je že v štartu pridružila najhitrejši skupinici.
Pred prihodom v Darčen pa še zadnje presenečenje na poti. Pred nami zagledamo tri mlajše ženske, ki izvajajo prostracijo. Kar strese me ob misli, da so one vso to 52 km pot premerile z lastnim telesom. Neverjetno. Kakšno gorečo željo, voljo in pripadnost veri gojijo, da so sposobne dobra dva tedna izvajati prostracijo po takšnem terenu. Zame nezamisljivo. Že po ulicah na cestah jih težko gledam. A če pomislim nanje, kako so šle čez prelaz Dolma, se jim moram prikloniti. Ne morem jih fotografirati. Le dlani združim na prsih in jih pozdravim z vsem spoštovanjem.
Mestece Darčen nas pozdravlja v soncu in s toploto, ki smo jo pogrešali v preteklih dnevih. To vreme je resnično aprilsko. A se ne pritožujem, samo da nam je uspelo čez prelaz, čeprav v zimskih razmerah. Večina se je že porazgubila po restavracijah, ki jih v tem kraju res ne manjka. Dobimo se s Simono in skupaj damo našemu mlademu nosaču zajetno napitnino. Si jo je pošteno zasluzil. Vprašanje pa je, ali jo bo lahko obdržal. Izkušnje preteklih dni so obrodile sadove, ko smo se odločili za obisk restavracije iz katere so prihajali Rusi. Dobili smo menije v ruščini in tibetanščini ter naročili sanjsko kosilo. Krompir z korenjem in Coca colo. Po tednih rezancev in sladkega čaja je bilo to najbolj slavnostno in slastno kosilo potovanja. S Simono in Srečkom smo si nazdravili za srečno zaključeno romanje, ki bo vedno imelo posebno mesto v naših spominih.
Pred vstopom v avtobus še zadnjič pogledam »Tise« kot goro Kailaš imenujejo v lokalnem jeziku (pomeni »vodni vrh«) in se utrujena usedem v vroč avtobus, ki nas pelje na jug. Preplavi me občutek zadovoljstva in miru, romanje je zaključeno, čas je za sprostitev in uživanje ob materi vseh svetih jezer na Tibetu, jezeru Manasarovar. Je najvišje ležeče sladkovodno jezero na svetu na višini 4.590 m, obsega 320 km². Je okrogle oblike in naj bi predstavljalo sonce. Tik poleg njega je jezero Rakshasta, ki je slano in obsega 250 km². Je v obliki polmeseca in zato naj bi predstavljalo luno.
Avtobus nam je ustavil ob odcepu za jezero Rakshasta. Ob izstopu smo ocenili, da bomo hodili kakšnih 400 m in se, kljub trudnim nogam, podali modrini jezera nasproti. Čez nekaj 100 m se je široka peščena cesta znižala in pred nami se je jezero oddaljilo spet za nekaj 100 m. Zaslišim vzdihe nekaterih, ki zamahnejo z roko in se vrnejo k avtobusu. Pet punc z Angležem vztrajamo. Vztrajneži smo skomignili z rameni in nadaljevali vse do konca poti na horizontu, kjer smo doživeli ponoven spust ceste in njeno podaljšanje, a tokrat smo imeli na horizontu obalo jezera. Smeh. Neverjetno, prvotnih 400 m se je spremenilo krepko čez kilometer. A za nagrado smo lahko sedeči na toplem pesku opazovali modrino neba, ki je odsevala v jezeru z zasneženo Himalajo v ozadju. Nebeško lepo. Kot bi se ustavil čas. Pot do avtobusa je bila dooolga, in ko smo se z njim pripeljali v guest house na obrežje jezera Manasarovar, sem vedela, da s prvotno načrtovanim mini trekom okoli jezera ne bo nič.
Vse ženske smo nameščene v eni sobi, kjer ni prostora niti za nahrbtnike ob postelji, vsi so zloženi ob steni, prtljaga pa je ostala kar v avtobusu.
Sprehodimo se do jezera in občudujemo Srba iz druge skupine, ki je šel zaplavat v jezero. Voda je mrzla, zelo mrzla in tudi zrak se hitro hladi, sedaj pred sončnim zahodom. Običaj je, da se romarji najprej skopajo v jezeru in se nato podajo na koro okoli gore Kailaš. Budisti in Hindujci k jezeru Mansarovar romajo že okoli 2000 let in verjamejo, da se s kopanjem v jezeru očistijo vseh grehov, ki jih pridobijo v tem življenju. Opravljajo tudi nekaj dnevno koro okoli jezera.
Sedimo v krogu in se pogovarjamo kot stari znanci. Krog se širi in vsebina pogovorov je raznolika kot smo mi. Na potovanjih se ustvari med sopotniki neka posebna vibracija in vez. Posebej, če doživijo močno izkušnjo. Poslušam Avstralko in se zavem, da tudi razmišljam v angleščini. Ni bila moj priljubljen predmet v gimnaziji, ker mi ga je grenila profesorica, a ugotavljam, da ocena še zdaleč ni merilo uporabne vrednosti pridobljenega znanja.
Srečali smo večjo skupino Indijcev, ki so v šotoru prisostvovali duhovni pripravi na romanje. Vsi so zamaknjeno poslušali debelušastega in dobrovoljnega guruja, ki je sedel sredi šotora v svojih svečanih, a preprostih oblačilih.
Ležim v svoji spalki, pokrita z dodatno odejo, z zamaški v ušesih, saj se je zunaj ob 22 h vklopil glasen generator. In s pokrivalom čez oči, ker se je istočasno z generatorjem prižgala luč v sobi. Nimam moči niti za razmišljanje o logičnosti teh pojavov. Samo zaprem oči in zdrsnem v globino spanca.
Zjutraj mi Simona pove, da je ona ob 2 h ponoči vstala in zaprla luč. Generator pa je brnel vse do jutra.