29
Jun

Ukročeni in neukročeni prebivalci Tibeta (14)

Povzpeli smo se na vzpetino do samostana Chiu Gompa, od koder je bil ob sončnem dnevu veličasten razgled na jezero Mansarovar, na severu pa dih jemajoč pogled na zasneženo goro Kailaš. Vreme nam je ob razglednih točkah resnično naklonjeno. Glavna kapela vsebuje meditacijsko jamo in kamniti odtis stopala guruja Rinpočeja. Ogledali smo si tudi bogato knjižnico, kjer so na lesenih policah budistični sveti spisi shranjeni v posebnih zavitkih.

Knjižnica v samostanu Chiu Gompa. Foto: SIJ.

Udobno se namestim v avtobusu ob oknu, pripravljena na celodnevno vožnjo do mesta Saga, kamor se vračamo po dobrem tednu dni. Ozrem se po popotnikih, vsak izmed njih je zavit v svoje misli, ki brez dvoma vključujejo vtise preteklih dni polne intenzivnih doživetij. Na potovanju je dan po intenzivnosti lahko dolg teden ali celo mesec »navadnih« dni.

Samostan vklesan v skalo. Foto: SIJ.

Taši vozniku nekaj navdušeno reče, takoj se ustavimo, saj imamo čast v živo videti tibetanske gazele ali chiru. Te živali so bile zaradi svoje mehke in tople volne, ki so jo pridobili z mrtvih živali že na robu preživetja, a so jih Kitajci zaščitili in sedaj njihovo število ponovno narašča. Nanje so bili pozorni tudi pri gradnji železnice Peking-Lasa, kjer so zgradili nekaj deset mostov, da ne bi prekinili njihovega območja. S pomočjo zooma na fotoaparatu sem si te zaščitene živali Tibeta približala in bila navdušena nad njimi, čeprav so ravno v času menjave dlake.

Tibetanske gazele. V tem času menjajo dlako. Foto: SIJ.

Živali imajo v mojem življenju posebno mesto, že od malega jih čutim kot nam enakovredna bitja. Če pa pomislim na vsa grozodejstva, ki jih človek počne sočloveku, so pa daleč pred nami.

Med vožnjo iz Shiquane v Darčen smo lahko iz avtobusa opazovali zelo redko videne divje osle. Živijo v čredah na prostranih stepah Tibeta. So svetlo rjave barve, s temnejšo grivo in zelo podobni konjem. Divjih jakov nismo srečali ali pa smo jih med vožnjo spregledali. Smo pa se ustavili ob nomadih, ki pasejo svoje jake po prostranih travnikih. Ogromna čreda jakov vseh velikosti je zakrivala pretežen del ozkega (za njihove razmere) travnika, ujeta med cesto in vznožje nižjega hriba. Za njih skrbijo ženske, vsaj tako smo videli med polurnim postankom, saj so one tekle za njimi z glasnimi vzkliki. Sem dobila občutek kot bi padla v nek drug svet. Svet nomadov, ki jim je dom povsod, kjer se ustavijo in vse življenje preživijo brez hišne številke. S Simono sva mladi mamici z otrokom v naročju predali še zadnje barvice in zvezke, ki sva jih imeli s seboj. Mali naju je pogledal z velikimi, črnimi očmi in hitro skril svoj obraz v mamin vrat. Očitno sta najina obraza precej drugačna od tistih, ki jih je vajen.

Divji osli. Foto: SIJ.

Tibetanska družina, ki potuje turistično tako kot mi, se je posedla na obrobje travnika in si naredila piknik. Mi smo se samo sprehodili v varnostni razdalji do teh mogočnih kopitarjev, kateri življenjski prostor se začne šele na višini 2.500 m. No, eni v manjši varnostni razdalji, a pobožala nisem nobenega. Smo še predaleč od Lhase in zdravstvene oskrbe.

Sem pa v Lhasi drugi dan kljub vsem varnostnim priporočilom pobožala mladega kužka na ulici, tako prikupno me je pogledal, da ni šlo drugače. Veliko psov brez lastnikov smo srečevali po mestih, vaseh in znotraj samostanov. Pravijo, da so psi reinkarnacija menihov, ki so se v prejšnjem življenju pregrešili. Zato vsi lepo skrbijo zanje in jih ne preganjajo. Če pomislim na našega desetletnega mopsa doma, je moral biti njegov greh res minimalen, saj ima kraljevsko življenje. Glede na to, da ni ušpičil čisto nobene neumnosti v tem življenju, se bo najbrž vrnil nazaj v svoj meniški svet.

Gomila kamnov “mani”. Foto: SIJ.

Med potjo po Tibetu srečujemo gomile kamnov »mani«. To so kamni z vklesanimi mantrami, ponekod tudi kamnite plošče, kjer vklešejo tudi slike in fraze. Največkrat pa je vklesana njihova najstarejša mantra Om Mani Padme Hum. Od časa do časa se med vožnjo zalotim, da jo ponavljam. Avtomatično. Mani kamne verniki postavljajo ob poteh, ob rekah, ob svetih krajih. Kamni so fizična manifestacija spiritualne vere. Večkrat opazim na kamnih tudi postavljeno okostje glave yaka. Yak je religiozen totem na Tibetu. Za Tibetance so yaki božanska vrsta, predstavljajo nebesa, to verovanje izhaja še iz Bon religije. Yaki predstavljajo tudi tibetansko življenje, saj so bili ljudje v preteklosti popolnoma odvisni od teh živali.

Vstavili smo se ob pogledu na številčno čredo jakov, za katere skrbi družina nomadov. Foto: SIJ.

Še tri ure vožnje do Sage in premišljujem o večerji. Nadmorska višina poskrbi, da nisi skoraj nikoli lačen. Idealno področje za shujševalno kuro, če nimaš na sporedu pohodov, takšnih in drugačnih. Običajno smo si glavni obrok privoščili za kosilo in za večerjo le juho ali kakšno energetsko tablico iz nahrbtnika. Tibetanska tradicionalna jed je Tsampa. Pripravijo jo iz pražene ječmenove moke, ki jo zamešajo v čaj, ki so mu dodali jakovo maslo in sol. To zelo hranilno jed je pripravljal naš šofer vsako jutro v živalskem mehu. Na srečo se praženo ječmenovo moko lahko kupi v Sloveniji, na kmetiji Klepec. Možnost uporabe te preproste in zdrave prehrane z okusom po oreških je nešteto. Na potovanju sem naročala rezance in riž z zelenjavo in razne zelenjavne juhe, med katerimi je bila najboljša česnova. Presenetljivo, a tudi paradižnikova je bila odlična. Seveda postrežejo tudi z jakovim in ovčjem mesom. Iz njega izdelujejo klobase, krvavice. Meso tudi narežejo na trakove, jih posušijo ter ga jejo surovega. Seveda smo obiskovali lokale, ki so imeli turistom prilagojeno hrano, tudi kitajsko, tako da je vsakdo dobil nekaj zase. Prebavnih težav ni imel nihče. Najboljši zelenjavni riž so mi postregli na 5.100 m. Za palčke obliznit!

Najboljša rižota na potovanju, na 5.100 m. Foto: SIJ.

Prispemo v isti guest house kot pred tednom dni. Ista soba, a čisto drugačni občutki. Kako se lahko odnos spremeni v enem samem tednu. Z veseljem sem se s potovalno torbo zrinila v majhno sobo za dva in se ulegla na posteljo z zavedanjem, da je wc le čez dvorišče v prvem nadstropju. Če prideš s hotela s štirimi zvezdicami v to sobo kot smo mi pred enim tednom, je čisto drugačen občutek kot danes, ko smo prišli z guest housa na obrežju jezera M, kjer smo stisnjene kot sardine vse ženske iz skupine spale v eni sobi, wc pa je bil daleč stran, vsaj 150 m, na prostem. Res vse je relativno, vse je odvisno s katerega zornega kota gledaš na situacijo, v kateri si. Ni situacija tista, ki odloča, ampak ti s tem, kako jo dojemaš.

S Simono in Srečkom sem se odpravila na pozen popoldanski sprehod še v center mesta, med potjo se nam je pridružila še simpatična Alison. Na vseh teh postankih in sprehodih smo najprej kupili zalogo vode, ki je morala zadostovati za večer, noč in dopoldanski čas. Sicer sedaj nismo več v dosegu nevarnosti za višinsko bolezen, a že iz navade smo najprej poskrbeli za tekočino. Med potovanjem smo običajno pili vodo in zelo sladek čaj z mlekom. Priboljšek je bilo pivo, ki pa ima za 50 % manj alkohola kot pri nas doma. A ker smo na višini, kjer alkohol hitreje učinkuje, je bilo pivo edina alkoholna pijača, ki smo jo pili.

Otrok na ulici. Foto: SIJ.

Zavili smo v ulico frizerskih salonov, kjer stranka sedi na fotelju ali leži, medtem ko ji frizer umiva lase. Med mojim prvim obiskom na Tibetu sem med sprehodom po Sigatseju prepričala sopotnico Marijo za obisk frizerskega salona, kjer so nama v ležečem položaju oprali lase. Frizerka je ob pogledu na naju ob 8 h zvečer takoj poklicala lastnika, oba sta bila navdušena, da imata gostji iz Evrope. Ja, to je bilo umivanje z rahlo mlačno vodo ob nekaj stopinjah v salonu, zunaj pa je bilo blizu nule. Še sreča, da sem imela kapo, ki jo običajno ne nosim. In tako sva naslednji dan prispeli v Lhaso sveže umitih las.

Vračamo se nazaj proti guest house, ko zagledamo pred nami triletnega fantka, ki počepne na pločniku, naredi »klobaso«, vstane in steče v hišo. Ob hiši je stala njegova mama z metlo in smetišnico, lepo počistila in se vrnila v hišo. Dojenčki in majhni otroci imajo hlače na riti preklane in otroci enostavno počepnejo in opravijo potrebo. Naši obrazi so logično izražali presenečenje.

Starejši par na romanju. Foto: SIJ.

Srečku je pozornost takoj vzbudil motor, parkiran nedaleč od  našega guest housa. Tibetanci imajo vse motorje zelo lepo okrašene, večinoma imajo narisano svastiko za srečo vožnjo. Veliko med njimi ima na ročajih montirane podložene rokavice. Vse iz praktičnih razlogov. Motor je običajno in zelo pogosto prevozno sredstvo. Tudi romarji so konje zamenjali za te jeklene konjičke. Oni sprejemajo to za napredek. Mi pa, ob tehnološkem razvoju sveta, vse bolj iščemo njegovo prvobitnost.

Po wp dobim prvo fotografijo od doma, kjer so na njej vsi moji ob kosilu. So vedeli, da se mi bodo cedile sline. Kaj bi dala za špagete s paradižnikovo omako in parmezanom! Mi želijo vzbuditi domotožje. Na potovanjih se miselno izklopim iz domačega okolja. Če tega ne bi počela, ne bi bila ne tu, ne tam. V fizični odsotnosti jih zaznavam na drugih ravneh.

Spomin na zadnji pogled na goro Kailaš s samostana Chiu Gompa me zaziba v spanje.

Pogled s samostana, 35 x povečava. Foto: SIJ.

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja