5
Mar

Moj prvi sončni vzhod v gorah – na Mojzesovi gori

Izlet, ne izlet − pohod na Mojzesovo goro. Kraj, izbran zaradi opevanega sončnega vzhoda in ne iz religioznih razlogov, kar je praviloma povod za vsakodnevne karavane romarjev iz vseh držav sveta. Na Sinajski gori naj bi Mojzes po krščanski, židovski in muslimanski tradiciji prejel Deset Božjih zapovedi. V skoraj popolni bojni opremi (na startu sem ob samostanu Sv. Katarine ugotovila, da se je klobuk potuhnil nekje v hotelski sobi), ki je vsebovala tudi pohodne hlače, čelno svetilko in palice, sem se z otrokoma Michelom in Rebecco točno ob dogovorjenem času vkrcala v majhen avtobus lokalne turistične agencije iz Sharm El Sheikha.

 

Sprejel me je glavni šef − hmm, 30-letni visok, postaven, temen domorodec s čarobnim nasmehom (dobro, da sem se za cene zmenila že preko spleta). Startali smo kot prvi potniki, skupaj z dvema simpatičnima, družabnima Dolenjcema iz istega hotela, ki sem jima posredovala informacijo o tej lokalni agenciji, ki je bila veliko cenejša od hotelske oz. slovenske variante. Da to 100 % drži, potrjujejo tudi turisti, ki so se nam pridružili naslednji, saj je vstopilo pet veselih Gorenjcev in že nas je bilo Slovencev za pol avtobusa. Tako se je začelo naše “romanje”.

Ustavili smo egipčanski družini z dvema otrokoma, pridružila sta se dva mlada egipčanska para in v oči so takoj padle nizke, snežno bele balerinke iz mehkega usnja, ki so pridrsele mimo mojega sedeža nekje na sredini avtobusa. Naenkrat se ustavimo. Voznik in vodič se pri kontrolni točki izven mestnih vrat brez pojasnila izgubita v noč. Čakanje v avtobusu brez klime bi bilo samomorilsko dejanje, zato smo se odločili za rahlo milejšo varianto zunaj na vročem zraku. Potrpežljivo čakamo 40 minut, nato pride ruski zakonski par z nakupovalnimi torbicami znanih blagovnih znamk, oblečen za sprehod po mestnih pločnikih… No, ostaneš brez besed in dobro, da ostaneš brez besed, ker presenečenj večera še ni konec.

Z zadnjimi tremi praznimi sedeži v avtobusu se ustavimo pri vhodnih vratih prestižnega hotela (lokalnim prevoznim sredstvom ne dovolijo vstopa zaradi varnosti), kjer nas pričakajo trije Italijančki. Mož, žena in njena sestra. Vsi v pomanjšani verziji, mladi suhci, oblečeni za večerni sprehod po mestu. Čakaj, a sem sploh na pravem avtobusu? Ali gremo mogoče na panoramski ogled Sharma by night? Žena je imela plastično Armanijevo torbico, ki je niti na rame ne moreš dati, le na roki jo lahko nosiš (vrednost cca 300 €, zadnji modni hit letošnje pomladi pri italijanskih sosedih). Obe ženski sta bili okrašeni z nakitom kot novoletna jelka in obuti v teniske z visokimi podplati, a najlepše šele pride. Vsi so bili brez potnih listov in tip je moral nazaj v hotel, a samo do recepcije je bil drevored dolg 400 m, torej adijo naslednjih 20 minut.

No, nisem se niti pretirano čudila, ko je na naslednji kontrolni točki (teh je na poti do Sv. Katarine kar nekaj) ena izmed Italijank pokazala osebno izkaznico in ne potnega lista. Bitje po mojem ni imelo pojma, kakšna je sploh razlika med dokumenti, poznavanje modnih kreatorjev ima pač absolutno prednost. Pa še blond ni bila! Vodič v avtobusu je bil, recimo, še najbolj podoben južnjaškemu Italijanu, narcisoidne sorte, ki je vsake toliko časa prekinil tišino in natresel nekaj podatkov, ob tem pa mu je pogled nenadzorovano uhajal k ljubki Italijanki na drugem sedežu.

Uradni postanek smo imeli le enkrat, na postajališču, ki je bilo izven konteksta sedanjega časa, glasba iz 60-ih, po prostoru, zbitem iz nekaj desk, se je sprehajala koza, od nekod je pritaval zaspan pes in na dvorišču je postopalo najmanj pet shiranih mačk. Vse naokoli nametane stvari, hipijevske obleke na lesenih rogovilah pri vhodu in seveda WC v notranjosti prostora. Glavni vir dohodka ob tej uri. Tu smo po naročilu temnega lepotca iz agencije dobili mangov sok v pravih stekleničkah – posebej za goste našega hotela, takrat se še nismo zavedali, kako prav nam bo prišel.

 

Lenobno odrinemo v noč Sinajske puščave. Polotok nosi ime po antični boginji lune Sin, obsega 60.000 km2, a tu ni čas in kraj za statistične podatke. Mesečeva pokrajina, obsijana z okrnjeno polno luno, polikani tip razlaga, da imamo 3 ure hoje, ko prispemo na startno točko, da je sončni vzhod ob 4.20 (to pove šele potem, ko ga vprašam), vmes poskušam malce zaspati, a se glava familije domorodcev zaplete z vodičem v glasen razgovor, da je bila to misija nemogoče. Tak glasen, hreščeč glas − ubijalsko. Pa čeprav je ena mojih glavnih vrlin, da lahko hipoma zaspim, ne glede na še tako težavne pogoje. Ne, ta hreščeč glas je totalno porušil sloves mojega spanja v nemogočih razmerah.

In gledam uro: pol enih, ena, pol dveh, mi pa še vedno sredi ničesar. Matematika res ni bila moj priljubljeni predmet, a če dodam tiste 3 ure hoje, mi zmanjka do sončnega vzhoda po vsaki logiki. Za enkrat še brez panike. Pripeljemo se na konec ceste, dobesedno. Od tu naprej je cestni podaljšek rezerviran za lokalne taksiste, ki vozijo do samostana Sv. Katarine (800 m), najstarejšega krščanskega samostana na svetu, seveda ne ob tej uri. Najprej obvezen WC, vsaj za ženski del populacije. Dlakocepstvo glede higiene tu odpade. In že smo takoj obkroženi s prodajalci, ki nas hočejo na vso silo prepričati, da bomo na vrhu zmrzovali brez njihovih pončev. Brez uspeha.

Končno dobimo dva mlada beduina, enega večje in enega manjšega, katerega ime si celo zapomnimo − NUR (če pomisliš na NOR, pa zamenjaš srednjo črko). In potem spet čakamo, koga le − Italijančke. In se sprehodimo od parkirišča do samostana Sv. Katarine, kjer zaradi adrenalina vzpona ne začutimo vibracij svetega kraja. Toplota jasne noči ne nudi občutka, da smo na 1.570 m višine. In spet čakamo, češ skupina mora biti skupaj. Izlet bi lahko poimenovali Čakajoč na Mojzesovo goro. V zraku je že bilo čutiti nemir nekaterih. Slovencev seveda. Potem, ko startamo (ob 2.20) in ko se hočem zliti s skupino Japoncev, ki nas prehiteva, me mali Nur zaustavi, da nima smisla hiteti, ker pred 5. uro tako ne bomo gor, ker je pač 3 ure hoje.

O, kriza. Se pravi, da bom zamudila sončni vzhod. O, ne, nemogoče! Zadnja dva tedna sem pred spanjem vsak večer hodila na to goro in prišla pravočasno na cilj, ne more biti danes, ko sem tu, ko stojim na še vedno toplem pesku, ob vonju kamel (ali njihovih iztrebkov), ki so že vse šle proti vrhu s turisti na hrbtih, ko name sije tisoče zvezd in svetla luna, drugače. Tega ni bilo v moji zgodbi. V moji zgodbi je zid ob cerkvici na vrhu gore, s katerega trije pari naših nog bingljajo v prepad obzidja naravnih sten, ko nam jutranja zarja riše nasmeške na lice.

V skupini “četica koraka” dosežemo prvo čajnico (to so postojanke ob poti proti vrhu, kjer dobiš pijačo, prigrizke, nasmeške temnih prodajalcev), kjer spet čakamo “naše sosede” Italijane in dve domačinki, tisti dve z belimi balerinkami …

In tam pade odločitev, nepreklicna, iz zasede. Skupaj z Gorenjci, na mojo pobudo startamo, ne ozirajoč se na klice beduinskega vodiča, ampak se zagrizemo v makadamsko pot proti vrhu. Ta je v začetku še širša pot, kjer se brez težav srečata kameli, polagoma, z vsakim zavojem se oži in vzpenja po čisto kamniti pokrajini. Visoki beduin vidi, da z nami ni šale in pride za nami, Nur pa ostane z ostalimi. Gorenjci pospešijo, jih ne dohajam, gredo kot gamsi, zaostajam za tistih 20 metrov, konstantno. Michel se jim pridruži, Rebecca pa ostaja pri meni. Visoki beduin pa ob meni, najbrž se je bal, da omagam kje na sredi poti. In je bilo divje, priznam, na srečo sta nahrbtnika imela otroka. Prehitevala sem pohodnike, prehitevala kamele, pa po levi, pa po desni, pa kar malo navkreber, sekala pot. Vodič ves čas ob meni, ko smo srečevali kamele, ki so se vračale z vrha, se je zaradi varnosti vedno postavil med menoj in kamelo. Pravi angel varuh. Prehitela sem znano torbico v negovanih rokah Rusinje, ki je startala s svojimi pred nami. Pred menoj v daljavi se svetijo lučke pohodnikov.

Hiter postanek pri eni izmed čajnic, dolgi požirki mangovega soka, ki ga je v hipu posrkalo žejno telo. O, zakaj nisem doma naredila kakšne vaje v hrib? Pa kaj, ko sem padla na turistične pripovedi o lagodni 3-urni hoji navkreber z vsemi postanki ob čajnicah in si že zamislila tudi ježo kamel za bolj doživet vzpon. Z vzhoda se riše rdeča zarja, najprej ozek, nežen rdeč trakec, ki postaja vse širši in intenzivnejše barve, da mi daje energetske pospeške. Ne gledam na uro in se bojim, da me bo sonce prehitelo. In ga prosim, da me počaka, naj naredi danes izjemo in ne vzide, preden ne bom na vrhu. Prav ponižno ga prosim in sopiham naprej v svojem monologu. Pot se na določeni točki konča in tam se začnejo naravne stopnice, 700 so jih prešteli, jaz jih nisem. Tu se v bistvu začne strm vzpon. No, tu sem dohitela in prehitela Gorenjce, na predzadnjem platoju srečala gručo ležečih kamel, ki so opravile polovico svoje naloge (utrujeni turisti jih najemajo tudi za vračanje v dolino), lenobno so pogledovale po turistih in res ne vem, kdo je bil videti bolj čuden: one, ki so mirno ležale in mežikale v čelne svetilke, ali mi, ki smo se sredi noči vzpenjali proti vrhu gore.

 

 

Ob stopnicah sem srečevala domačine, ki ponujajo pomoč omaganim turistom. Glasove “Do you need help?” sem kmalu pustila za seboj. No, še zadnji vzpon, slišim samo svoje globoko dihanje, o mrazu ni ne duha ne sluha, po hrbtu mi v kapljicah teče pot, ne “muliram”, vztrajno po levi prehitevam turiste in moj vodič mi vztrajno sledi. Hvaležna sem mu za njegovo navzočnost. On sicer bezlja tudi po strmih skalah ob stopnicah kot koza, takoj vidiš, da pozna vsako ped tega vzpona, ki ga opravlja noč za nočjo, on potrebuje le eno uro za vzpon na vrh, če je sam, seveda. Še zadnje čajnice, tri so na zadnjem platoju pred strmo skalno gmoto, ki me še loči do vrha. Jutranja zarja je na srečo še dovolj nežna, da ne vidim vse strmine pred seboj. Ustavim se, izdihnem težo iz pljuč in znova naprej korak za korakom, hvala palicam za oporo in končno zagledam cerkvico na vrhu in še vedno prazen zid − kot v mojih predstavah prejšnjih večerov.

Z Rebecco se usedeva na “najino” lokacijo na višini 2.285 m. Michel previdno, tako kot vsi ostali, stoji za zidom. Še pravočasno. V naslednjih minutah se prostor za zidom dobesedno zapolni z utrujenimi, a veselo razpoloženimi pohodniki in romarji. In ko mi noge bingljajo z zidu in opazujem rdečo zarjo na horizontu, ob spremljavi pritajenih glasov v različnih jezikih sveta, me objame občutek popolnosti. Da nam je uspelo. O čemer sicer nisem veliko dvomila, a vseeno. Garaški vzpon, gor sem prišla skoraj brez sape, v uri in 40 minutah, tako da mi je še vodič rekel: “You are a really strong woman,” pa še Rebecca je potem dodala, da je bil tudi on zadihan (seveda ne kot jaz). Na zidu smo bili že ob 4. uri, sončni vzhod pa ni bil ob 4.20, ampak ob 4.40. Ah, informacije pa takšne! Darilo tistih 40 minut je bilo poleg panoramskega razgleda čez gorski masiv, ki je z 2.642 m visoko Gebel Katarino, razvajeno čakal nov poljub jutranjega sonca, da se okopa v nežni svetlobi novega dne, tudi vzdušje na vrhu.

Pri cerkvici na levi strani so Nigerijci peli črnske duhovne pesmi, malo nižje je skupina Kitajcev pela krščanske duhovne pesmi (brali so jih kar s svojih telefonov in ipadov), za nami pa je bila razposajena skupina Brazilcev, ki je dodala svojo glasno noto jutru z revolucionarnimi pesmimi, posnetimi na kasetniku. Bilo je čarobno in nepozabno. Še bolj barvito od predstav. In bolj kaotično kot so si predstavljali Gorenjci, vajeni tišine sončnih vzhodov, saj so jih Brazilci s svojo bučno glasbo sprovocirali, da je eden izmed njih vzkliknil: “Živel, tovariš Tito!”. A tudi to se je spojilo v kontekst množičnega in individualnega pričakovanja prvega sončnega žarka tega dne v Sinajski puščavi.

Gorenjci se hecajo na račun sončnega vzhoda v gorah, a jih prekinem s priznanjem, da bo to zame prvi sončni vzhod v gorah. “Kuga,” zaslišim najglasnejšega, “a nisi iz Kobarida?” “Ja, sem, samo Kobarid je v dolini in ne na hribu,” skomignem z rameni.

Hipna, delna zameglitev v kotičkih oči in delitev občutkov z vsemi, ki jih imam v srcu vedno ob sebi. Naj jim bom prevodnik za tisti znani pozitivni občutek, ki te včasih spreleti, pa ne veš, od kod se je vzel. Svetlobo prvega sončnega žarka tistega jutra bom vedno nosila v srcu! Moj prvi sončni vzhod v gorah. Kjer čas in kraj izgubita svojo standardno dimenzijo in se potopiš v večnost sedanjega trenutka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.