5
Mar

Leteti kot ptica

Sedim na čisto pravi rdeči preprogi in letim v nebo nad Bavarsko. Ne, veter mi ne mrši las, ker jim imam varno spravljene pod usnjeno, svetlo rjavo padalsko kapo. Takšno kot so jih nosili padalci v kompletu z velikimi črnimi očali še pred modnimi čeladami. Moja prozorna, precej velika očala, brez motečih okvirjev, so trenutno varno spravljena na kapi. Lahko bi se počutila utesnjeno, ker se je pred menoj sedeči so-letalec udobno naslonil na moje pokrčene noge, a ker sem naredila enako sedečemu za menoj, je to prav udoben položaj potovanja v družbi, s katero se počasi dvigamo vse višje k pozno popoldanskemu nebu, na katerem posamezni puhasti oblaki potujejo večeru naproti. Vse je tako nadrealistično. V to letečo druščino sem dobesedno padla, brez vnaprejšnjega dobro pripravljenega scenarija. Sicer to ni bilo prvič, a tokratni dogodek je nekako nadgradil pretekle v vseh pogledih. Leteti na rdeči preprogi. Nad Bavarsko.

Še vedno ne prav orientirana v času in kraju moram pravzaprav začeti v včerajšnjem dnevu, ko se je zgodba o mojem največjem dogodku leta, no, lahko rečem tudi desetletja, dejansko začela.

 

Klepet med vožnjo v stalno spreminjajočem živahnem ritmu je bil kontrast lično urejenim avstrijskim vasem. Umirjen Tomažev glas, ki je napovedoval dogodke naslednjih dni je bil večkrat prekinjen z mojimi navdušenimi pripombami in obveznimi dodatnimi vprašanji, vse do njegovega zadnjega odgovora, po katerem je sledilo nekaj trenutkov globoke tišine. »Kako to misliš, da bom skočila s tujcem iz aviona nekaj tisoč metrov nad Bavarsko?« sem komaj da zaslišala svoj glas. In njegov umirjen glas kot odmev: »Je že vse dogovorjeno, sem rezerviral za dve osebi na letalu, ki bo vozilo padalce ves dan.« Tišina. Dodatno miselno preverjanje, če sem prav slišala. Očitno. Je bila šala? Niti slučajno, on se v tem tonu ne šali, le nanizana dejstva, kot običajno. V glavi nevihta… Le kako naj skočim s popolnim tujcem? In to že jutri! Lahko grem samo z nekom, ki ga začutim. Kako si Tomaž predstavlja? Nemogoče. Pa saj sem mu že razlagala, da je osebno poznavanje tandem mojstra ključno za moj skok z neba. Oh, groza. Skok iz letala, ki sem si ga leta tako zelo želela, sedaj serviran na nepričakovan, bi celo lahko rekla, na nesprejemljiv način. Čakaj, od nekje privrši misel, kaj pa tvoja teorija, da lahko prikličeš v življenje to, kar potrebuješ. Ja, res idealen trenutek za ponovni preizkus teorije v praksi. Tomaž molče vozi. Kot da se ga moja miselna zmešnjava čisto nič ne tiče. No, pravzaprav se ga ne. On je svojo nalogo opravil z rezervacijo sedeža v jutrišnjem letalu. Čudovita narava izgine z obzorja, popolno se prepustim trenutku ustvarjanja jutrišnjega srečanja z osebo, s katero bom skočila iz letala. Moški, seveda. Začutiti ga moram v prvem trenutku, brez razmišljanja. Imeti mora modre oči in nasmejan obraz. Samo to, nič drugega. Nasmehnem se svoji bujni domišljiji in se znova popolnoma prepustim vožnji ter se vključim v zanimive debate s Tomažem. Vse ostalo prepustim naslednjemu dnevu. Z zaupanjem. Le v koga?

Jutranja sproščena vožnja naju je pripeljala na majhno letališče, katerega lokacijo sva lahko določila že vnaprej po preletu letala, ki sva ga zagledala med vožnjo. Pravzaprav ga je prvi zagledal Tomaž. Skoncentriran kot vedno na vožnjo in okolico, tako da mu nič ne uide, medtem ko so moje misli že po naravi razpršene. V tem jutru še posebej. Skočila bom iz letala. Izpolnila se mi bo moja dolgoletna želja. Velika želja po letenju. Težko pričakovan dan z majceno negotovostjo. Glede mojega »pilota«, se ve. Kljub včerajšnji meditaciji zaupam le na pol v njeno delovanje. Le zakaj ne morem izkoreniniti tega nezaupanja vase? Nimam časa za razglabljanje. Tomaž se z veliki, odločnimi koraki izgubi nekje spredaj. Prvi koraki po travnatih tleh so me dokončno streznili in postavili v s pričakovanjem nasičen dan. Znašla sem se v gruči veselo razpoloženih mladih ljudi. Nekateri so pripravljali svojo opremo, drugi zatopljeni v razgovor, tretji se prešerno pozdravljali. V zraku je bilo čutiti veselo razpoloženje in še preden sem naredila krog po prizorišču prireditve, mi je pogled otrpnil na skupini ljudi, obkroženi okoli ponesrečenca na nosilih. Cmok v grlu. Pojasnilo, da je nerodno pristal. Trdno odločena, da to ne bo pokvarilo mojega dneva, se vrnem v bližino prijavnega mesta, kjer so že razgrnjene platnene odeje. Vsakdo ima svojo zgodbo in moja tega dne ne bo vsebovala grdega padca in nosil. To poglavje je zaključeno.

Sedeča na klopi sem opazovala skupino pravkar pristalih padalcev. Kot zadnji je prišel tandem par in kmalu sem uzrla »mojega« tandem mojstra. Po postavi sodeč ljubitelj piva. Ko se je s padalom približal, sem ujela njegov pogled modrih oči in sproščen nasmeh med pogovorom z nasmejano padalko, ki jo je varno pripeljal nazaj na letališče. Uspelo. Njega hočem in nobenega drugega. Zaupanje na prvi pogled. Primerjava z včerajšnjim želenim tandemskim mojstrom je bila očitna. Navdušena padalka, ki ga je spremljala se je obrnila k meni, ga pohvalila, nekaj omenjala njegov trebuh, kar sem razumela šele post festum. Hitro sem poiskala Tomaža, mu nasmejana sporočila, da sem srečala »svojega« tandem mojstra in naj mi ga prosim rezervira. Na vsakem letu aviona je bil le en tandem par. In pred menoj jih je bilo prijavljenih še nekaj ob tem, da je tandem skoke izvajal tudi njegov kolega, pri katerem bi prišla prej na vrsto. A Tomaž me je razumel in pristal, da počakava več letov, samo da bom dobila padalca, ki mu zaupam. Seveda bi najraje skočila s Tomažem, a mi je razložil, da s tandemom iz aviona nima izkušenj in nisem imela izbire. V podporo mi je obljubil, da bo skočil takoj za nama in naju poskušal dohiteti, da bova kljub vsemu nekaj časa skupaj letela. Se zaveda, kako sem mu bila hvaležna za vso to moralno podporo?

Neprijeten prizor s ponesrečencem je bil že preteklost, ko sem leže z daljnogledom lovila novo pošiljko padalcev v zraku. Noro. Kaj bom res šla tja gor, pod oblake? Najin let ima številko 12. Hitro sem jo seštela v čudovito številko 3 in bila popolnoma pomirjena. Čez čas me je iz odmaknjenosti priklical Tomažev glas, da mi bo moj simpatičen Bavarec, ki se je predstavil kot Peter, dal nekaj navodil. Za trenutek pomislim, da zadržim Tomaža v bližini za primer, če kaj ne bom razumela, a ga že ni bilo nikjer več. Peter mi je pokazal siv, bombažni kombinezon, usnjeno padalsko kapo, očala in počasi opisoval faze celotnega dogodka, od vstopa v letalo do pristanka na točno določenem delu letališča. Pri opisovanju sem vključila res vso pozornost, da ne bi kaj preslišala in si ob slišanem istočasno predstavljala, kako se bo vse skupaj odvijalo. A ni ostalo le pri opisovanju. Morala sem se uleči na trebuh pred njim (in vsemi ostalimi, ki so bili tam, a resnici na ljubo s tem nisem vzbujala nobene pozornosti, le občutek je bil, ne čisto sproščen, milo rečeno). Pilot je položaj, ki ga bom zavzela po skoku iz letala opisal kot banano, a sem se počutila bolj kot žaba. Pokrčene roke in noge, ki so povrhu še dvignjene. Ob tem sem se spomnila prvega tandemskega poleta s Tomažem z jadralnim padalom s Kobale, ko sem morala med potjo do vzletišča plezati po trebuhu pod žično ograjo. Kaj mi je prav usojeno, da sem vsakič pred prvim letom na trebuhu pred svojim tandem mojstrom?

Letalo je vzletalo v enakomernem ritmu in majhne pikice tam zgoraj so odpirale pisana padala in se počasi, razmetano približevala letališču. Presenetila me je hitrost, s katero so padalci pristajali. Ko sva s Tomažem pristajala pri Tolminu, sem naredila le elegantna dva koraka, tu pa pristajajo med tekom. Na srečo je moja naloga le dvigniti obe nogi vzporedno čim višje in pristati na ta zadnji. Ne, to ni zadeva, ki bi me okupirala. Ves čas razmišljam o trenutku pred skokom iz letala. Ko bom morala skočiti v prazno. Kaj, če se mi telo upre? Kaj, če se podzavestno zablokiram? Hm. Ob pogledu na konkretno postavo Petra se hitro pomirim in zadovoljim z mislijo, da me bo porinil čez brez problemov. In še eno presenečenje je imel zame. S seboj je imel kamero, s katero bo posnel skok. Res sem srečko, saj organizatorji niso imeli posebnih snemalcev skokov. In Peter je bil iznajdljiv in je še snemal. Vsestranski.

V čakanju na let št. 12 sem spoznala skupino mladih, katerim je Tomaž delil dragocene nasvete glede BASE skokov in opreme. Čisto mirna, brez nestrpnosti sem se spremljala njihove pogovore. Medtem pa so oblaki popolnoma prekrili nebo in prve deževne kaplje so napovedale prekinitev poletov. Do jutri? Na srečo le za dve uri, vremenska napoved je bila točna že po naravi dežele, v kateri smo bili. Le na tabli, ki je označevala zaporedne številke letov, se je za nas narisala 13, saj je kot prva po premoru odletela v zrak akrobatska skupina. Moja srečna številka. In zanimivo, ko se je izpisala končna številka leta, no, takrat pa sem začutila vznemirjenje po vsem telesu. Še prej, ko smo pred prekinitvijo čakali na naš let 12, so me nekateri spraševali, če me je strah. Ni me bilo, niti vznemirjenja še nisem čutila. Sem že mislila, da je mogoče kaj narobe z menoj. A ko se je izpisal pravi let, ob pravem času sem začutila v telesu vibracije pričakovanja. Ne strahu, le pričakovanje, navdušenje, da sem tik pred skokom z nekaj tisoč metrov. Če si nekaj zelo želiš, strahu ni, ne spada v ta paket. Le vznemirjeno pričakovanje. Oblečena v kombinezon me pilot ni spustil iz svoje neposredne bližine in mi odločno, a prijazno zapovedal, da sedaj zame obstaja samo on. Sem se strinjala, popolnoma. Predajam mu svoje telo v varstvo do pristanka na travniku, ki ga opazujem pred seboj. V zadnjih trenutkih pred vzletom mi organizator prinese v podpis izjavo, v nemščini, se razume. Da je niti preletela nisem, se tudi razume, ni potrebno, le podpis na črto in vse obveznosti na tleh so opravljene.

S skupino štirinajstih padalcev, med katerimi je bila tudi mlada BASE skakalka, sem se odpravila proti rdeči kovinski ptici, ki je na stežaj odprla vrata, da smo s pomočjo premičnih stopnic po kolenih vstopili v njen trup in se posedli na rdečo preprogo, ki je bila opremljena z varnostnimi pasovi. Kakšen občutek! Sedim v skupini pravih padalcev, v avionu brez sedežev. Motorji aviona hrupno zabrnijo in odlepimo se od tal. Vzhičena! Na preprogi v letalu pokrčenih nog sedimo tako, da smo s hrbtom obrnjeni proti pilotski kabini in tako smo nagnjeni ob vzletu navzdol, čisto obratno običajnemu potniškemu letu. Pogledam na levo in ujamem Tomažev pomirjajoči pogled, še nekaj znanih obrazov z letališča je ob meni in počutim se odlično. O strahu ni ne duha, ne sluha. Med občudovanjem razgleda, mi Peter napove višino vsakih 1000 m, ki jo občutim tudi po pritisku v ušesih, ki ga uspešno balansiram z zehanjem. Kar ne morem verjeti, da sem res na 3000 m nekje nad Bavarsko in bom skočila. Moj obraz je nasmejan, v pričakovanju in ganjenost se kaže v solznih očeh. Vzdušje med mojimi »kolegi« pa je veliko bolj resno. Vsak izmed njih je skoncentriran v mislih na svoj skok, vidim na njihovih resnih obrazih. Seveda, skoke bodo morali izpeljati popolnoma sami, tam med oblaki bodo odvisni le od njih samih. Nimajo privilegija kot ga imam sama, da bom vso odgovornost prepustila Petru. On naju je medtem že varno povezal in mi dal znak, da si dam očala na obraz. Prileteli smo na ciljno višino 4000 m.

 

Še zadnji pozdrav s so-padalci. S pestmi si trčimo brez besed. GREMO! Vrata se odprejo, prvi padalci se dvignejo k izhodu, oprimejo ročaja pri vratih in v hipu izginejo v nebo. Kot domine popadajo nekam v belo ozračje. Svež zrak mi udari v obraz, z dlanmi si zastrem usta, ki se avtomatično odprejo od presenečenja nad videnim, oči imam najbrž čisto na pecljih. A ni časa niti za misel več, ker se hitro pomikamo po kolenih proti odprtini, ki požira padalce. Sem že na robu vrat, upoštevam nasvet Petra in se ozrem čez levo rame, kjer me ujame njegova kamera in naslednjič, ko se zavem sem že sredi ničesar. Ničesar trdnega. Sem v zraku. Zavijeva v desno, pogledam navzdol in prvič zagledam zemljo pod seboj v ptičji perspektivi s 4000 m višine. Ni ravno trenutek za občudovanje, ker se v meni sproži rdeči alarm najvišje stopnje. Prav pljuskne v vsako celico telesa. Nahajam se v nepoznanem položaju in z ničemer primerljivem po dosedanjih izkušnjah. Čisti prosti pad. O, huuudo. Padam kot kamen. Z dlanmi se držim za pasove na prsnem delu. Da bi lahko vsaj roke razširila! Pogled mi je fiksiran direktno navzdol, proti površini zemlje pod seboj in na srečo kljub vedno večji hitrosti ne zaznam približevanja. Površje je varno daleč spodaj. V ušesih se pojavi bolečina, ki se s padcem še krepi, jaz pa vztrajam pri zaprtih ustih, saj mi koža na obrazu, ki jo ne pokrivajo očala plapola kot zastava v orkanski burji. No, v tem pa res ni za odpirat ust, a ne? Samo ena misel me prešine: kje je tu letenje, o katerem mi je pripovedoval Tomaž? Le kje? Za drugega v mislih ni bilo prostora, popolna blokada. Vse misli je odpihnila hitrost padanja, ni čudno, saj sem kasneje izvedela, da sva padala skoraj 200 km/h. In ob tem Petra sploh nisem čutila, le kam se je »odlepil?« Prav z veseljem bi čutila njegov zaobljen trebuh na mojem hrbtu! Njega pa nikjer. Tudi Tomaža ni bilo v bližini, je najina tandemska teža pridobila neulovljivo hitrost.

Na ramenu začutim Petrov dotik, kar pomeni, da lahko razširim roke. Končno! Finalmente! Odrešitev! Razširim jih, rahlo dvignem in – začne se pravo letenje. Tisto, o katerem sem dolga leta sanjarila, si ga tako zelo želela. Hitrost in zračni upor sta končno zaplesala uravnoteženi ples, da sem lahko zaplavala po nebu. Z vsem bitjem sem doživela moj astrološki element – zrak. To je to! Nepopisno popolno doživetje. S pogledom objamem najprej nebo, ki se je izvilo iz temnega objema oblakov. Le še posamezni beli oblaki lenobno jadrajo na modri podlagi, obsijani z zlato barvo zahajajočega sonca. Pod menoj pisana ravnina polj, vasi in mesta, na levi se lesketa modrina jezera. V daljavi veriga visokih gora, ki kot stražarji ponosno stojijo na robu ravne pokrajine. Pogled, ki se mi je vtisnil za vedno v spomin.

To je čudež, en sam čudež, da lahko letim v deželi ptic in doživljam to nepopisno lepoto. V meni vse bitje pleše ples sreče in vzhičenosti, prejšnji nori občutek neukrotljivega padanja je pozabljen. Telo se je zlilo z okolico, čutim se povsem razpršena tu zgoraj. Brezmejna in svobodna. Le bolečina v ušesih je povezava z mojim telesom, drugače bi bila vsa v »nebesih«. Vidim čudovito pokrajino pod seboj, počutim se lahkotno kot ptica in moje srce poje hvalnico življenju.

 

Iz zamaknjenost me zdrami trk na ramenu, kar pomeni, da se moram z rokami zopet oprijeti za oprsne trakove in v trenutku me povleče sunkovito navzgor (vsaj občutek je takšen). Peter je na višini 1500 m odprl padalo. Noge so mi zabingljale v zraku in obsedela sem v varnem Petrovem naročju. Po zaslugi dveh tandemskih poletov s Tomažem sem se lahko tokrat počutila čisto domače pod padalom. Peter mi je za nekaj časa prepustil krmiljenje padala, naredil je nekaj milejših spiral, v katerih sem lahko dodatno uživala. Po odprtju padala sem končno odprla usta za izravnavanje pritiska v ušesih. V nasmeh, velik nasmeh, se ve. Travnik letališča se nama je vse bolj približeval, zgradbe v njegovi okolici so postajale vse večje in še zadnjič sem se ozrla naokoli s perspektive ptic. Še zadnje navodilo, dvig nog v vodoravni položaj, in že je Peter spretno manevriral s padalom in mirno pristal, da se je moja ta zadnja le nežno podrsala po travi. Kar obsedela sem. Enostavno srečna. Pričakal naju je mlad fotograf in mi izpolnil željo po spominskih fotografijah. Prvi naval čustev v obliki objema in poljuba je dobil Peter, nasmejan po uspešnem tandemskim skokom. Rešena vseh vezi sem stekla Tomažu naproti, ki je prihajal čez travnik, nasmejan kot vedno. Ni »rabil« mojih besed, moj pogled mu je povedal čisto vse!

Še preden sem slekla siv kombinezon sem sklenila, da bom naslednjič na vratih aviona pred skokom v nebo pogledala navzdol in ne na stran v kamero, in že takoj med prostim padom oprla usta in uravnavala pritisk med padcem. Ste že ugotovili, to ni bil moj zadnji skok? Sigurno ne!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.