5
Mar

Ko žrtvovanje postane največje darilo

Nekega majskega dne ga zagledam v veliki kartonski škatli sredi kopalnice. Moj glasen vzklik začudenja je bil namenjen drobcenemu bitju − bambiju, ki ga je Frenk malo poškodoval pri košnji trave. Ime je dobil po mesecu pomladi − Maj. Sin Michel mu je še isti dan vztrajno odstranil čez 50 klopov, a je še vedno ležal skoraj negiben, star manj kot teden dni. Vedela sem, da je prva noč odločilna, zato sva prespala v dnevni sobi. Položila sem ga na svoj trebuh, pod katerim skrivamo energetski center, ga nežno božala in zaspala v upanju na čudež. Zaspal je čisto brez življenja, a zjutraj se je že postavljal na noge. Začutila sem vlažno brisačo z bobki na sebi, a veselje, ko sem uzrla iskrico življenja v njegovih očeh, je bilo nepopisno.

Vse poti so bile odprte.

V naslednjih dneh sva ga s Frenkom z vso pozornostjo hranila po dudi na tri do štiri ure, Frenk je bil dežuren tudi v nočnem času. Naš mops Raf je po prvem tednu nerad sprejel konkurenco na fotelju in se oddahnil, ko se je Maj preselil na vrt. Najprej v majhno, pokrito ogrado za kure, potem pa smo mu prepustili vse dvorišče. Kadarkoli sva bila s Frenkom na vrtu ali smo ga povabili v hišo, nama je sledil kot senca. Do vseh ostalih, celo najinih otrok, pa je bil nezaupljiv.

 

Navdušenje nad njegovo prvo zelenjavno prehrano je zagrenila zelo huda driska, ki je bila posledica premalo razredčenega kravjega mleka. Odločena, da tudi to težavo premagamo, sem nabavila antibiotike, minerale in kozje mleko v prahu − ga ves konec tedna vsaki dve uri pitala z zdravili in v začetku novega tedna smo dočakali prve bobke. Zmaga! Hranila sva ga lahko le s Frenkom, zato sva tudi odpovedala načrtovani dopust na morju ob koncu junija. Pa ni bilo težko. Ko me je Maj pogledal s svojimi toplimi očkami, ki jih krasijo dolge trepalnice, ni bilo pomembnejše stvari na svetu. Na srečo je med počitnicami sprejel hčerko Rebecco in sva si kasneje lahko privoščila 4 dni dopusta. A sms-i so bili kar pogosti, za njihovo vsebino se ve.

Vrt je postajal premajhen za njegovo razposajeno gibanje, za njegove visoke sonožne odrive. Vsak dan mu je bila nabrana sveža trava (le določene vrste, ki jo je sam izbral), a svoji steklenički se ni odpovedal, tokrat le še 4-krat dnevno. Kjer je želja, tista srčna, se tudi pot odpre in spoznali smo čudovite, srčne ljudi na Tolminskem. Na svoji kmetiji ob robu gozda so Majo sprejeli za svojo. Maj se je namreč prelevil v Majo, saj smo ugotovili, da je srnica. Slovo je bilo, milo rečeno, grozno. Slišala sva jo, kako je klicala in jokala za nama, ko sva odhajala k avtu. Srce parajoče. Tistega dne sva se brez besed vrnila domov, ne vedoč, da najhujše šele prihaja.

Naslednji dan so nama novi skrbniki sporočili, da je dopoldne preskočila ograjo in zbežala v gozd. Mučne so bile dolge dopoldanske ure v službi, ure na vožnji, vse do kmetije, kamor sva prišla pozno popoldne. A z vsem srcem upanja in vere, da jo najdeva. Pogledi novih skrbnikov mi niso dajali upanja. Oni so jo iskali že ves dopoldan iskali. S Frenkom sva si izbrala vsak svojo smer (na srečo so jo videli, kam je stekla). Po desetih minutah hoje, kamor so me nesli koraki, in neprestanemu klicanju njenega imena, mi je pritekla nasproti. Drobna, preplašena, z veliki rjavimi očmi. Direktno v objem. Solze so mi kar tekle po licih. Ni hotela, da jo nesem, hodila je za mano, piskajoč, kot mladiči kličejo svojo mamo. Vsi smo bili presrečni, ko je pojedla svoj prvi obrok tistega dne. Okoli vratu sem ji za slovo zapela ovratnico z zvončkom. V avto sva se kar od tihotapila, ko je bila Maja s skrbnico za hišo. Velika napaka! Ko je ugotovila, da naju ni, je spet zbežala. Iskala sva jo do noči, zvončka nisva slišala. Kot v najhujši mori. Pred spanjem samo prošnja, da Maja ponoči ne postane lahek plen zvitorepke.

Naslednji dan se je Frenk vrnil na kmetijo (sicer oddaljena uro vožnje od nas) in jo čez pol ure našel prav po zaslugi zvončka. Domačini so že navsezgodaj zjutraj slišali zvonček, a ker jih ni poznala, se jim ni približala. V prvih avgustovskih dneh jo je pričakala dvometrska ograja in “all inclusive” oskrba pri skrbnih ljudeh.

Pogrešala sem jo, dan za dnem, vsak dan, pogrešala najin prvi jutranji pogled, ko sem jo uzrla skozi okno spalnice, ležečo na mestu v vrtu, kamor posijejo prvi sončni žarki. Vedno je začutila moj pogled in dvignila svojega, da sta se najina pogleda srečala za dobro jutro. Vsako jutro. Septembra sva jo ponovno obiskala, prepoznala naju je, se pustila ljubkovati, kot takrat, ko je bila še doma. A najlepše je bilo spoznanje, da so njeni novi skrbniki popolnoma predani naši princeski, ki je obe ženski duši na kmetiji sprejela za svoji. Danes, v zadnjih decembrskih dneh, sva bila ponovno pri njej. Princeska je postala nežna in nezaupljiva dama, ki je popolnoma prevzela srca svojih novih skrbnikov. Poleg korenčka in koruze jo še vedno crkljajo s stekleničko toplega mleka in seveda z obilico objemov in čohanja. Večno jim bom hvaležna. Prijateljstvo je sklenila z domačim ovčarjem in muco, s katerimi hodijo v spremstvu gospodinje tudi na sprehode.

Hvaležna sem usodi, da sem kljub vsem napakam (posledica moje neizkušenosti), ki sem jih naredila ob vzgoji Maje, dobila vedno novo priložnost, da smo na koncu skupne poti doživeli njen prvi svobodni dan v zasneženem gozdu. Zgodba brezpogojne ljubezni, polna resnih zapletov, kaotičnih in kritičnih trenutkov s srečnim koncem in nadaljevanjem- naslednje leto nam je predstavila svoj naraščaj, ki pa je vedno ohranil varnostno razdaljo, ko se je prišla pocrtati v roke bivše in sedanje skrbnice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.