Danes, na najkrajši dan v letu, sva s Frenkom, tokrat še v spremstvu sina Michela, odšla na »najin« Matajur. Z željo ujeti tistih nekaj dragocenih sončnih žarkov, ki nam jih bodo kmalu delili na recept. Med vožnjo po slovenskih vaseh, ki se vrstijo ob že dobro načeti asfaltni cesti proti parkirišču ob vznožju Matajurja na italijanski strani, sem opazovala bele sledi letal, ki so požirala dopoldansko modrino neba. Ogledovala sem si koprenasto oblačnost, ki je bila najbolj intenzivna ravno na koščku neba, kjer je sijalo sonce. Med vožnjo naredim fotografijo. Prava spaka vremena. Ni drugega izraza za svetel zmazek na bledem nebu, zamreženem od letalskih sledi.
Na parkirišču vzbudi mojo pozornost majhen listek z barvno fotografijo psa, nalepljen na steno vodnega nabiralnika. Seveda si zadevo pobliže ogledam in vidim, da iščejo izgubljenega psa, angleškega setra. Iz imena razberem, da gre za psičko. Na listu je napisana tudi telefonska številka. Prvi vzgib, naj si jo prepišem, takoj napade misel, a sem mi malo meša, kje bom videla psa na dan nedelje, tu na poti na vrh Matajurja. Pa sem pohodila lasten nasvet drugim, naj poslušajo prvo misel, ki se jim porodi. In naredila prve korake v hrib.
Med potjo proti vrhu sem srečala osamljeno trobentico, ki je nekako zašla v ta decembrski čas. Michel je pospešil tempo in kmalu sva ga s Frenkom lahko opazovala, kako jo je mahnil čisto direktno proti vrhu. Moj korak je bil krajši in počasnejši, s postanki in občasnimi razgledi proti morju, kjer se je vila meglena oblačnost, tako da morja ni bilo mogoče videti. Na zahodu so se lepo videli zasneženi vrhovi Dolomitov, ki so še uživali nebo brez oblačkov, takšnih in drugačnih. Krn se mi je z desne vedno bolj približeval, ko sem si izbrala desno pot, po kateri sem nadaljevala sama proti vrhu. Frenk se je odločil za levo varianto. Kar naenkrat tišino pretrgajo klici. In kar ne prenehajo, tako da postanem pozorna nanje. Ugotovim, da moški kliče žensko ime, ime izgubljene psičke! Nisem si ga zapomnila, nekaj na e. A še vedno mi v ušesih odzvanja njegov glas, goreč in obupan. Prihajal direktno iz srca in rezal tišino tam zgoraj. »Oh, samo, da bi jo našel,« sem pomislila, ko me je do vrha ločevalo še nekaj deset metrov.
Na vrhu, pri cerkvici, sta Frenk in Michel že sedela na našem običajnem mestu s pogledom proti morju. Michel se je takoj pohvalil, da je bil na vrhu že pred 25 minutami. Že sem imela pripravljen odgovor, da je pot pomembnejša od cilja, a sem ga hitro pogoltnila v želji, da mu privoščim veselje. Pa še brez ugovora se nama je danes pridružil. Najstnik. Najprej sem zagledala v Frenkovih rokah prisrčnico in spila zdravilni požirek. Pozdravila sem par srednjih let, ki je prišel na vrh po slovenski strani iz Avs. Na drugi strani je bila mlada družina z dvema predšolskima otrokoma.
Kar naenkrat zagledam ob sebi dolgodlako psičko. To ne more biti res! »Saj to je psička z letaka,« presenečeno rečem in hitim razlagati Michelu in Frenku, da je to pogrešana psička, katero je prej tudi moški glas tako obupano klical. Moški ob meni je hladnokrvno komentiral, naj bo lastnik srečen, da psička ni zavila na našo stran, ker bi jo sigurno naši lovci počili. Preslišala modrovanje ob pogledu na shujšano telo psičke sem hitro naročila Frenku, naj ji ponudi sendvič. Nekaj se je obotavljal, potem pa ji je z veseljem odstopil pol sendviča. Michel ji je natrosil čipsa, oboje je sestradana pogoltnila. Moj običajen sprehod na drugo stran cerkvice, kjer se vedno naužijem razgleda na Krn in pogorje Kanina je splaval po vodi, ker se me je okupirala misel, kako obvestiti lastnika. Na ovratnici je imela številke, ki sem jih pretipkala v mobi, a kaj, ko ni bilo signala. Psička je šla medtem izprosit še nekaj hrane pri fantih na vhodu v cerkvico. Nekdo pove, da je možakar, ki jo je klical, zavil proti koči – Dom na Matajure. Seveda, psičko je treba spraviti do koče, da spet kam ne zaide. A kako? Nobene vrvi nismo imeli s seboj, drugi pa niso pokazali niti najmanjšega interesa sodelovati v tej reševalni akciji. Sosed je samo modroval, da če ne bo zvezana, ne bo šla nikamor. Ja, to je pa bila res pogruntavščina dneva. Psička je bila zelo prijazna, nežna, a nemirna. Kot je naenkrat prišla, bi lahko odšla. Ne, ne, imam idejo. Odpela sem ji ovratnico, na katerem je imela obešen zvonček, in vanj zapela pas na moji pohodni palici. Michel se je zasmejal, da sem podobna tistim, ki po mestu lovijo potepuške pse. Smo se kar vsi zasmejali, a moj smeh je bil smeh olajšanja, saj sem dobila rešitev.
In potem smo šli. Michel pred nama z vrečko čipsa, ki je bila vaba, da nama je ta uboga, lačna psička sploh sledila. S svojim korakom sem se ji prilagajala, da je hodila čimbolj sproščeno in do koče je še trikrat dobila po pest čipsa. Tako smo srečno prispeli do koče, kjer nas je eden izmed oskrbnikov vesel pozdravil in hitro šel po vrv, da sem jo pripela nanjo. Seveda smo takoj poskrbeli tudi za vodo. Prvi krožnik je spila na dušek. Oskrbniku sem dala mobi, da je poklical na številko, ki jo je imela psička napisano na vratu. Klic je bil uspešen, saj se je oglasila hčerka lastnika, presrečna za novico o najdeni potepinki in zagotovila, da bo poklicala očeta. Usedla sem se na klop pred kočo, potepinka mi je glavo položila na nogo, ko sem jo nežno božala po glavi. Zazvoni telefon in hčerka sprašuje, če je s psičko vse v redu, da je dobila očeta na telefon, da bo prišel v roku pol ure. Michel naju je poslikal in sem sliko poslala hčerki, da bo lažje pričakala izgubljenko.
O, ni bilo treba čakati pol ure. Lastnikov prihod so napovedali možje pred kočo. Tik pred tem je prišel tudi Frenk in sedaj smo mi trije stali na strani koče, kjer je bila psička, saj sem ob napovedi, da prihaja lastnik, vstala in se pridružila Michelu in Frenku ob strani. In pride, možakar tam malo pod šestdeset, lovil je sapo zadnjih korakov, še spreden jo je zagledal, je klical njeno ime. Ko je prišel do nje, se je dobesedno sesedel pred njo na pločnik, jo objel, močno stisnil k sebi, zakopal svojo glavo v njen vrat in hlipal: »Mia šema.« Objem čiste ljubezni. Psička se je z gobčkom stisnila k njegovemu obrazu in tam sta bila objeta v tako intimnem trenutku, da smo vsi trije skoraj po prstih odšli na drugo stran koče in ju pustili sama.
Usedla sem se na klopco in se zazrla v nebo in doživela še eno presenečenje dneva. Vsa tista koprenasta oblačnost je izginila, sonce je kraljevalo na brezmadežni modrini neba. Čudovito darilo narave ob srečanju.
Lastnik se mi je še solznih oči približal, dal roko, se zahvali in nekaj opravičeval, ker ob sebi nima denarja za nagrado. Ves srečen in hkrati zmeden je razlagal, da jo išče že štiri dni, da že štiri dni ni spal. Nisem mogla mimo pripombe, naj bo naslednjič pazljiv. Pa saj me ni slišal. Bil je ves iz sebe.
Dejstvo, da bo psička danes spet pri svojih, da ne bo več lačna in da jo bodo rešili nabranih klopov, je bila zame najlepša nagrada. Zame je bila ves čas v ospredju le psička. Od prvega trenutka, ko sem jo zagledala vso shujšano, nemirno in s prosečim pogledom.
Med vožnjo proti domu je Frenk pripomnil, da si bo to ganljivo srečanje psičke z gospodarjem zapomnil za vse življenje. O, ne samo on.
Ko si vrtim film dogodkov današnjega dne slišim pripombe ljudi, ki so bili priča dogodku. Modrovanje, ugibanje, kritiziranje, svetovanje, brezbrižnost. A ti ljudje niso bili ustvarjalci te zgodbe s srečnim koncem. Zato jih ne posnemajte!