13
Mar

Klic, ki se mu ne morem upreti (1)

Prestopam se v prenapolnjeni knjigarni v Pokhari ( Nepal) in s pogledom iščem knjižna kazala. Z olajšanjem jih končno zagledam, plastificirane fotografije z okrasnimi vrvicami. Problem s spominki končno rešen. Naenkrat zagledam fotografijo zasnežene gore piramidne oblike, ki pritegne vso mojo pozornost. Kar ne morem odlepit svojega pogleda od nje. Preberem: Mt. Kailash 6714 m. Hm, ni osemtisočak, ampak kako veličastna in skrivnostna je.

Sveta gora Kailaš – sedež duhovne moči planeta. Foto: SIJ

Ob povratku domov je to knjižno kazalo ostalo ne podarjeno. Neopisljiva privlačnost gore je sprožila iskanje informacij o njej na spletu. Najprej spoznanje, da se gora nahaja v Tibetu, od kjer sem se ravno vrnila po 3 tedenskem potovanju po Nepalu in Tibetu. Na Tibetu sem dobila višinsko bolezen v zelo konkretni obliki in misel, da bi to še enkrat doživela, me je odvrnila od naslednjih razmišljanj v smeri osebnega srečanja z goro. Ne, ne ni šans, da bom spet lovila zrak in sredi noči v eni mali vasici sredi ničesar dihala kisikovo plastenko zaradi neznosnih bolečin v prsih. Kasneje sem na vseh prelazih nad 4.700 m obsedela v džipu in vsa omotična samo čakala, kdaj se ponovno spustimo, da pridem k sebi. Še vzpon po stopnicah v guest hausu je bil zame napor. Celo ogledu palače Potale v Lhasi sem se odpovedala, ker mi je samo misel na vseh tistih 370 stopnic povzročalo slabost. Ne, ne tja ne grem nikoli več. Moje telo pač ni za te višine. “Irena sprijazni se,” sem si govorila, vsakič , ko sem s pogledom ujela knjižno kazalo na polici v dnevni sobi.

Gora, za katero verjamejo, da je fizična upodobitev svete gore Meru, axis mundi vesolja, je bila vztrajna, tako zelo, da je počasi zlomila v meni vse dvome in bojazni ter pustila prostor le moji želji, da jo obiščem. Prav magično, kako je želja kasneje prerasla v čisto potrebo in neizogibno dejstvo, da odpotujem ponovno v Tibet.

Dogodki, ki so se odvijali v naslednjih letih, so preizkušali voljo moje odločitve. Prvi poizkus, da bi odpotovala je odpadel, ker iz Slovenije ni bilo organizirane skupine, ki bi odpotovala na Tibet in bi imela v programu tudi goro Kailaš. Drugi poizkus je bil v letu konja po kitajskem horoskopu (leta 2014). V letu konja je ena kora okoli Kailaša enakovredna 12 koram v karmičnem smislu. (Kora je božja pot, ki se odvija v smeri urinega kazalca okoli samostanov, templjev, svetih krajev, jezer, gore Kailaš) Iskala sem agencije tudi izven Slovenije. Bila  že na vezi z agencijo iz Beograda, a so Kitajci, ki zelo radi spreminjajo pravila igre vstopa na Tibet, tistega leta postavili pogoj, da morajo bili vsi člani skupine iste narodnosti. Tudi v drugič mi ni uspelo. Razočaranje. Kot vse, se je tudi to zgodilo z razlogom. V tem času sem izvedela še za največji budistični praznik Saga Dawa, ki se odvija v četrtem lunarnem mesecu tudi v dolini Tarboče pod goro Kailaš in tako se je moj načrt potovanja razširil.

Eno izmed mnogih svetih jezer na Tibetu. Foto: SIJ

 

Bilo je jutro na prvega januarja 2017, ko smo s puncami, ki sem jih spoznala leto prej na potovanju po Kirgiziji, zbujale po veselem silvestrovanju ob skodelici kave. Seveda je padlo vprašanje: “Kam pa letos ?” Takoj izstrelim: “Kailaš.” Simona me pogleda, se nasmehne in reče: “Sem za.” Pokima tudi Andreja in v naslednjih minutah že tipkam mail agenciji v Bg z vprašanjem če potujejo k gori Kailaš meseca junija. Odgovor je prišel čez slabo uro. Kaj niso nič silvestrovali ? Gredo, a septembra. Nesprejemljivo, ker če se vračam v Tibet želim imeti  kompleten program: Kailaš in festival Saga Dawa v juniju.

Misli preskakujejo in hitro pade ideja, da si bomo same organizirale potovanje. Punce akcije smo si takoj razdelile vloge, Simona bo rezervirala letalske lete in se informirala o vizi, Andrea bo pokrivala ostala spremljevalna področja, moja naloga pa je poiskati turistično agencijo na Tibetu. Ko smo se razšle niti za trenutek nisem podvomila v realizacijo dogovora. Leto 2017 mi je na svojem začetku podarilo najlepše možno darilo. Izpolnitev sedemletne želje. Kailaš, prihajam!

Zimski in pomladni meseci so bili posvečeni izvedbi potovanja: od izbire agencije na Tibetu, do nakupa letalskih kart v dveh časovnih terminih, rezervacije hotela v Chengduju, ureditve kitajske vize, ureditve podrobnosti z agencijo. Prav ob vsakem naštetem področju bi lahko napisala poglavje, ker se je povsod kje »zataknilo«. Tudi članica ekipe je odstopila in s Simono sva dobili spremljevalca Srečka.

V teh mesecih sem pridno nabirala kondicijo, še posebej v mesecu maju. Kako? S hojo v hrib nad vasjo, 800 m višinske razlike. Dvakrat na teden do vrha, ostale dneve do polovice. Pridobitev fizične kondicije mi ni predstavljala problema, problem mi je predstavljala nadmorska višina. Živim na nadmorski višini 250 m, Lhasa, kjer bomo pristali in je najnižja točka, kjer bomo potovali, leži na višini 3.600 m. Slabe izkušnje izpred 7 let so pustile brazgotine v obliki vprašanj: “Kaj pa, če se ti višinska bolezen spet ponovi ? Tokrat boš sredi ničesar, daleč v Zahodnem Tibetu, na višini čez 5000m, a si prepričana? Brala si tudi o smrtnih primerih na kori, a se splača riskirat ? Koliko lepih krajev je še na Zemlji ki jih nisi videla, zakaj prav tja gor?”

Foto: SIJ
Tibetanec s tradicionalnimi turkiznimi uhani Foto: SIJ

 

Tu sem lahko na lastni koži preizkusila delovanje uma. Ponavljala sem si misel:” V isto reko lahko stopiš le enkrat.” Celice v mojem telesu so se v 7 letih zamenjale in ne nosim s seboj spomina na višinsko bolezen. Samo prepričevanje je bilo na dnevnem redu, misli sem kontrolirala na vsakem koraku in zadušila prej napisana vprašanja preden so se razvila v stavek. Zvečer pred spanjem sem v zadnjem mesecu vizualizirala kako prehodim vseh 52 km okoli Kailaša brez večjih težav. Poleg tega pa sem vseeno poskrbela še za dodatke v obliki tablet in zdravilnih zelišč, ki so v pomoč proti višinski bolezni. Sistematičen pristop v želji, da bom doživela to življenjsko potovanje v vsej lepoti, se mi je kasneje obrestoval.

Dva tedna pred potovanjem sem dobila od Simone črno belo razglednico gore Kailaša. Nasmehnem se in ji rečem: “Prihajam. Zmagala si. In to si vedela že od samega začetka, a ne?”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.