7
Apr

Postanek pred ponovnim snidenjem (2)

Rojeval se je 30. maj 2017 in srce mi je hitreje bilo, ko sem zagledala moja sopotnika na avtobusni postaji v Ljubljani. Po zaspani vožnji do Zagreba sem s  Simono in Srečkom  vzletela z zagrebškega letališča in se po kratkem letu za 7 ur utaborila v udobnih foteljih na letališču v  Amsterdamu. S svojega fotelja sem imela pogled na klavir v lokalu, na katerega so igrali naključni potniki. Najboljši so poželi bučne aplavze. S Simono nama je postaven mulat z anketiranjem dvignil srčni pritisk in dodatno spravil v dobro voljo, ki je ni pokvarila niti starejša stevardesa, ko nas je postavila v gosji red pred check in okencem. Slovo od evropskega in privajanje na kitajsko vzdušje. Takrat sem zagledala  fluorescentno rumene teniske na nogah mlajšega Kitajca. Na njih je bilo napisano ime Kailaš. Naša destinacija.

Sinhroniciteta na amsterdamskem letališču. Foto: SIJ.

V Chengdu smo prileteli popoldne. Chengdu je glavno mesto province Sečuan, ki leži na jugozahodu Kitajske, na meji s Tibetom. Je velemesto s 14 mio prebivalci. Provinca velja za zibelko kitajske civilizacije. Chengdu je poseben v tem, da nikoli v svoji zgodovini ni menjal svojega imena. Danes so v mestu največja atrakcija prikupne velike pande v zoo, kjer si jih ne samo ogledate, ampak lahko za en dan postanete tudi njihov skrbnik. Zaradi poznega prihoda je bil obisk zoo neizvedljiv. Škoda. Mogoče naslednjič?

Rezervacijo smo imeli v hotelu, določenim z naše agencije s Tibeta. V recepciji hotela nas je pričakalo dovoljenje za skupinski vstop na Tibet, na njem sta bila vpisana še dva Američana. Ker je bilo dovoljenje na moje ime, nas večerno srečanje z njima ni obremenjevalo. Navezovanje stika je njuna skrb.

Po obveznem čaju v deželi čaja sva s Simono pustili vročičnega Srečka v horizontali in se odpravili iskati menjalnico.

Hotel je bil v mirni četrti z lokali in restavracijami, a sva kmalu naleteli na banko in vstopili. Vratar naju je napotil k sosednjim okencem, kjer so uslužbenci sedeli za pultom, pred pultom pa so na stolicah sedele mlade  Kitajke z velikimi torbami. Neodločeno čakava pred okencem, ko k nama pristopi punca z veliko torbo in vpraša koliko bi menjale. Midve jo zelo začudeno pogledava, zato odpre torbo, v kateri je imela šope lepo spravljenih bankovcev. S Simono se samo spogledava. Vprašava za tečaj, ki je bil uradno objavljen na elektronski tabli na zidu. Prijazno sva jih pozdravile in začudene zapustile banko.

Med sprehodom po prometnih ulicah sva od časa do časa fotografirali stolpnice, da bi se znali vrniti do hotela. Sva posnemali Janka in Metko.  Naj še kdo reče, da pravljice niso koristne!

Električni avtobus z zaščitnim znakom Chengduja. Foto: SIJ.

Prišli sva do večjega trga, namenjenega le pešcem in posebnim mini električnim avtobusom, ki so neslišno vozili mimo velikih trgovin priznanih svetovnih znamk. Le pismenke in ozkooki pešci so naju opominjali, da sva na Kitajskem. Srečali sva več bank in se na koncu odločili za največjo v upanju, da menjajo denar tudi za okencem. Tu je bila res drugačna procedura. Za menjavo sva porabili 40 min! Uslužbenka za pultom je na A4 format prepisala serijsko številko vsakega dolarskega bankovca posebej z njegovo letnico izdaje. Dobili sva zajeten šop bankovcev, ki bi po izračunih moral zadostovati za vse tri za naslednja dva tedna.

Po uspešno opravljeni prvi nalogi sva našli lokal namenjen domačinom in si privoščili pivo. V lokalu so bile zaposlene samo ženske. Self service. Vzel si plastično banjico, v katero si nalagal nabodala različnih nedoločljivih mesnih in zelenjavnih vsebin, ki so bila razporejena v steklenih hladilnikih ob zidu. Na mizi je bila vgrajena okrogla električna plošča, na katero so postavili posodo z oljem ali vrelo vodo, v kateri so gostje cvrli ali kuhali hrano na palčkah. Zelo zanimivo, a midve sva ostali pri pijači. Domačine sva opazovali z enakim zanimanjem kot so oni opazovali naju, saj sva bili edini turistki. Za udobje gostov je skrbela nasmejana Kitajka, ki je z loparjem lovila in cvrla muhe po lokalu. Na koncu pa lopar namestila v vtičnico za polnjenje. Saj ni res, pa je.

Veselo druženje s prijaznimi domačinkami. Foto: Simona Rogelj.

Srečko je že iz Ljubljane startal z visoko vročino, zvečer je bilo njegovo počutje malo boljše, tako da smo skupaj odšli na večerjo. V lokalu nihče od osebja ni znal angleško. Na srečo smo srečali prijaznega študenta, ki je s pomočjo mobitela prevajal in smo dobili željeno (dve brezmesni varianti), a je preslišal dodatno prošnjo po ne pikantni porciji. Preden so nam postregli, sem si pri sosednji mizi od blizu ogledala izdelavo njihovih mesnih žlikrofov. Meso je bilo neužitno svetlo roza barve še za Simono, vsejedko. Po izmenjavi prijaznih nasmeškov s kuharico sem se vrnila za našo mizo, ker so prinesli naše rezance – v hudo pikantni omaki. S palčkami sem previdno izvlekla vrhnje rezance, ki se še niso utonili v pekoči objem omake in vzpodbujala Simono pri uporabi palčk. Na tečaj uporabe palčk pred odhodom na potovanje smo čisto pozabile. Meni so domače še iz otroštva. V času predajanja lekcij Simoni pride kuharica, ki je izdelovala žlikrofe pri sosednji mizi, se mi prijazno nasmehne, vzame moje palčke in še preden sem lahko sploh odreagirala, je premešala rezance z omako, da niti kvadratni milimeter rezancev ni bil brez omake. Kaj bi naredila? Le ustrežljiva je bila. Samo nasmehnila sem si ji in – ostala brez večerje.

Po večerji, brez večerje smo se sestali z Američanom Bobom, ki je potoval s hčerko Katie v naši skupini ter se dogovorili za skupni odhod na letališče naslednjega dne. Zadnja noč na “normalni” višini, jutri bo naše dihanje že bolj plitvo. Pred spanjem sem spila prah Rožnega korena v kozarcu vode in zaspala v pričakovanju naslednjega dne.

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.