Na zamudo leta smo na 2,5 urnem letu iz Chengduja v Lhaso kmalu pozabili, saj so nas presenetili z vodeno telovadbo in lizikami. Naj kdo reče, da Kitajci niso nekaj posebnega!
Srce mi močno razbija. Sem res ponovno tu? Ob izstopu iz letališke stavbe mi v nosnice puhne znan vonj. Vonj brez vonja. Lahko bi ga nezmotljivo prepoznala povsod. Tako diši le Tibet. Sedaj se končno zavem, da sem se resnično vrnila in preplavi me občutek neskončne hvaležnosti.
Pričaka nas vodič, mlad, simpatičen Tibetanec po imenu Tashi. Tashi je tibetansko ime za Srečka. Sedaj imamo v skupini dva, slovenskega in tibetanskega. Pozdravi nas s tibetanskim pozdravom Tashi Delek, ki ga bomo uporabljali v naslednjih tednih. Še pred vstopom v kombi dobimo v znak dobrodošlice okoli vratu tradicionalen bel kata šal. Kata šal predstavlja čistost in sočutje. Tibetanci ga uporabljajo za različne ceremonialne obrede, darujejo ga v templjih, samostanih. Z njim blagoslovijo alpiniste na alpinističnih odpravah.
Ganjenost se je mešala z navdušenostjo, ko smo se vozili proti glavnemu mestu Lhasi. Srečna sem opazovala pokrajino, ki se je pod jasnim nebom bohotila v pomladnih barvah zelenih odtenkov ob obrežju reke Lhase, ki nas je pripeljala v istoimensko mesto. Nestrpno sem jo pričakovala in končno ugledala – palačo Potala (ime pomeni visoko nebeško kraljestvo). Pod res nebeško modrim nebom z razposajenimi, puhastimi oblaki je bila kot speča kraljica, ki se zaveda svoje lepote.
Po urejenih formalnosti smo se namestili v luksuznih sobah, ki so v kopalnici imele popoln pribor za popotnike (zobna ščetka, zobna pasta, glavnik, žiletka, milo, več vrst šamponov) in celo sedeč masažni tuš. Velikodušna dobrodošlica naše agencije SnowLion Tours, ki je v opisu navedla hotel s tremi zvezdicami, a ta je bil višje kategorije. Težko dojamem, da se nahajam na višini 3.600 m, kar je 700 m višje od Triglava. A to je Tibet.
In Lhasa.
Ime glavnega mesta Tibeta pomeni Kraj bogov. Je eno najvišje ležečih mest na svetu. Danes živi tu približno milijon prebivalcev (za pol Slovenije), večina je priseljenih Kitajcev. Ekspanzija priseljevanjema se je začela po letu 1990 in se še nadaljuje. Tibetancev naj bi bilo le še 30 %, nekaj procentov je muslimanov in drugih etničnih manjšin.
Moram še dodati, da so vsi številčni podatki približni in se razlikujejo glede na vir. Naj si bo to o številu prebivalcev, nadmorski višini, razdalji med kraji, času potovanja, vse je relativno. Kot da je točnost statističnih podatkov povsem nepomembno dejstvo. In v končni fazi, tu na Tibetu, tudi je.
Lhasa nas bo gostila tri dni, a mi trije nismo izgubljali niti ure in se takoj po prihodu odpravili proti staremu delu mesta. Zapustili smo glavno avenijo, ki pred sedmimi leti še ni bila okrašena z lučmi v obliki kitajskih rdečih lampijončkov. Še ena novost nas je presenetila. Pred vstopom v strogi center so postavili policijske kontrolne točke, kjer so nam rentgensko pregledali nahrbtnike. Izločali so celo vžigalnike. Z umirjenimi koraki smo se priključili reki romarjev, ki je opravljala koro – meditativno kroženje v smeri urinega kazalca okoli svetih krajev – okoli enega najsvetejših templjev v Tibetu. Le pripadniki stare religije Bon krožijo v nasprotni smeri.
Sedaj smo resnično padli v drugo dimenzijo, a ne zaradi nadmorske višine. Občutki, ko se priključiš Tibetancem v njihovi kori, so resnično neopisljivi. Prve trenutke samo obstaneš in opazuješ v pisana oblačila odete domačine, ki v za nas hitrem ritmu, hodijo mimo.
Ženske z vranje črnimi lasmi obvezno spetimi v kite, oblečene v dolga temna krila preko katerih imajo tradicionalne predpasnike živih barv, na glavah imajo obvezno klobuke ali rute in vse so okrašene z verižicami iz poldragih kamnov. V rokah nosijo moleke ali molilne mlinčke, ki jih med hojo neprestano vrtijo. Znotraj mlinčka je na papirju napisana njihova mantra in mlinček jo neprestano »moli«. Nekatere ženske hodijo same, druge z otroki, v skupinah, v parih. Vsi moški imajo obvezno tradicionalen klobuk, molilni mlinček ali molek in praviloma dolge lase. V mojih očeh izstopajo moški, ki jih krasi dolga črna kita. Nekoč so vsi moški imeli dolge lase, vedeli so, da se preko las povezujemo s kozmično energijo. Spuščeni lasje so odličen prejemnik in oddajnik, spravljene v kito pa lastniku preprečijo sprejemanje nezaželenih vplivov iz okolja.
Zahodnjaki smo najbolj presunjeni ob pogledu na romarje, ki svojo gorečo pripadnost tibetanskemu budizmu izkazujejo s prostracijo. Pri prostraciji se romar uleže na trebuh z iztegnjenimi nogami in rokami nad glavo. Nato vstane in za trenutek obstane zravnan z rokami ob telesu. Potem svoje dlani, sklenjene v molitvi položi na srce, jih dvigne nad glavo, se dotakne krone glave, čela, grla in nazaj na srce, naredi korake do kraja, kjer se je prej s prsti roke dotaknil tal in se ponovno uleže z iztegnjenimi nogami in rokami. Oblečeni so v dolge usnjene predpasnike, na dlaneh in rokah imajo preproste ščitnike iz lesa.
Premikajoča množica otrok, mladine, starejših, starčkov, invalidov, budističnih menihov, posamezno, v parih ali v skupinah v hoji ali prostriranju. Vsak zase je svoj svet in ti različni svetovi se zlijejo v eno samo harmonijo, ki tvori živ krog okoli Jokhang templja.
To je en najsvetejših templjev na Tibetu, je sveti kraj znotraj svetega mesta Lhasa. Vsak Tibetanec si ga želi obiskati vsaj enkrat v življenju. Zgrajen iz lesa in kamna v štirih nadstropjih predstavlja biser tibetansko budistične arhitekture in spada pod Unescovo zaščito. V njem je na ogled najdragocenejši in najbolj častitljiv verski artefakt na Tibetu, kip Bude, star 1300 let.
Reka romarjev me za dobrodošlico prijazno posrka vase. Počutim se kot bi se vrnila domov. V moj drugi dom. Ustnice avtomatično šepetajo najstarejšo mantro Om Mani Padme Hum. Ali moj prvi dom. Od ganjenosti se mi zasolzi pogled na Tibetanko pred mano, ki ima dolge, črne lase spletene v več kit, in z broško iz rdečih koral in turkiza spete na predelu bokov. Avtomatično hodim v njenem ritmu, misli so vse redkejše in občutek, da sem na mestu kamor spadam, postaja vse močnejši. Z vsakim korakom padam globje v zavedanje, kako smo vsi medsebojno neločljivo povezani. Se je tudi moj srčni utrip uglasil z njimi? Tu ni prijaznih nasmeškov romarjev. Ne, prisotna je nevidna komunikacija na veliko globlji ravni, na srčni ravni. To najmočneje začutim ravno tu, na Tibetu. Ljubezen v vseobsegajoči, nevidni naravi te posrka vase, ti ji samo odpreš srce in se ji prepustiš. Brez filozofiranja, brez namenske meditacije, brez razmišljanja. Po nekaj sto metrih si samo ti in hkrati te ni. Si delček v vsem in vse je v tebi.
Po opravljeni celotni kori se izvijem iz meditativnega vakuma. S Simono in Srečkom obiščemo tipično tibetansko restavracijo. Ob naročilu se mi že cedijo sline ob misli na tradicionalne momote, polnjene z zelenjavnim nadevom. So podobni našim štrukljem, narejeni iz pšenične moke, polnjeni z različnimi nadevi. Kuhani so na sopari ali ocvrti, postreženi s pikantno ali sladko omako. Božanski okus, s Simono uživava ob vsakem grižljaju, Srečko se počasi privaja na nove okuse. Smeje sva mu predlagali naj si predstavlja, da so to tibetanski žlikrofi. Srečko je namreč odraščal ob idrijskih žlikrofih. Na koncu se vsi zadovoljni v soju rdečih lampijončkov pošteno utrujeni, vračamo v hotel. Po mestu smo naredili kar nekaj kilometrov brez zavedanja o nadmorski višini in telo posledično zahteva počitek.
Pred spanjem še Wp hčerki, da sem srečno prispela in se odlično počutim. Wi-fi je še ena izmed sprememb od prejšnjega potovanja. Pred sedmimi leti sem se lahko domačim javila šele z vlaka na poti v Peking, saj na Tibetu sploh ni bilo signala.
V sanje me zaziba melodija mantre Om Mani Padme Hum.