Čez obraz se mi razleze nasmešek, ko se zavem, kje sem. Prvo jutro na Tibetu. Zajtrk self service je bil tako za evropske kot za azijske turiste. Zaželim si čiste klasike; toast, maslo, marmelado in čaj, ker vem, da v zahodnem Tibetu te možnosti ne bom imela. Prisedem k veliki okrogli mizi, kjer je zajtrkovala skupina Angležev, ki se je tega dne odpravljala v bazni tabor Everesta. Razen enega, ki ga je višinska bolezen tako zdelala, da bo ostal v Lhasi. Ne pozabim na svoj ritual zeliščnega zdravila proti višinski bolezni. Zaenkrat še deluje.
Naša agencija je oblikovala dve skupini popotnikov z istim programom. V drugi skupini so bili pretežno Rusi, v naši smo bili z vseh koncev sveta: par iz Anglije, popotnica iz Avstralije, druga iz Floride, še ena iz Francije, oče in hči iz Amerike in mi trije. Kljub istim programom so poskrbeli za določen časovni zamik, tako da smo oglede večinoma izvajali ločeno. V recepciji smo se s Tašijem dobili nas pet, ki smo prileteli iz Chengduja. Ostali, ki so prihajali iz Katmanduja, so bili zaradi birokratskih ovir zadržani v Nepalu, zato se je na ogled samostanov podalo samo nas pet.
Pred hotelom nas je pričakal bel kombi za deset oseb, s katerim smo bili zadovoljni vse do trenutka, dokler nismo zagledali luksuznega avtobusa druge skupine, ki je štela 12 članov. V naši skupini sta dva potnika odpovedala zadnji mesec, zato smo morali doplačati za manjšo skupino in za povrh smo dobili kombi za 10 ljudi. Druga, polno zapolnjena skupina 12 popotnikov, je uživala za nižjo ceno v klimatiziranem in sodobno opremljenem avtobusu. Iz naše skupine so se pritožili, a neuspešno. Logika očitno ni absoluten, ampak relativen pojem.
Danes so na vrsti ogledi samostanov. Samostani so bili izredno pomembni izobraževalni in religiozni centri na Tibetu. Pred invazijo Kitajske naj bi bilo na Tibetu 6000 samostanov, danes jih je ostalo le še okoli 50. Nekoč je 10 % populacije živelo v samostanih. To so mesta v malem, sestavljena iz več stavb povezanih v celoto. Taši nas je zaprosil, naj mu kočljiva vprašanja zastavljamo le v kombiju, ker v samostanih mrgoli kitajskih vohunov, preoblečenih v menihe.
Najprej smo si ogledali samostan Deprung, ki leži nekaj km iz Lhase. Nekoč je bil največji in najbogatejši samostan na Tibetu s 10.000 menihi. Notranjost stavb je bilo prepovedano fotografirati. V osrednji stavbi je molilna dvorana, okrašena je z upodobljenimi budističnimi božanstvi. V desnem kotu dvorane sedi starejši menih in bere iz podolgovatih listov skupini mladih, golorokih menihov, ki ponavljajo za njim brez, da bi brali, le poslušajo in ponavljajo. V tišini se premikamo do ospredja dvorane, kjer se nahajajo kipi Bude in fotografije Dalajlam in Pančelam. Na oltarju so razne daritve: denar, kata šali, sadje, svečke, sedem posodic z dnevno svežo vodo. Domačini spoštljivo drsijo mimo prednjega dela, mrmrajo mantro in zamaknjeni opazujejo slike in podobe Bude, ki so poslikane po vseh zidovih. Nekateri darujejo bankovce, drugi jakovo maslo. V drugi stavbi opazimo veliko posodo, kjer darujejo pražen ječmen za hrano menihov. Pražen ječmen je glavna sestavina njihove tradicionalne jedi Tsampa, v katero vmešajo še čaj in jakovo maslo ter dodajo sol. Mi imamo srečo, ker Tsampo lahko nabavimo kar na kmetiji Klepec v Sloveniji.
Med čakanjem na kosilo v bližnjem tipičnem lokalu je stekel pogovor z Američanoma. 30- letna Katie iz San Francisca me je samo neverno pogledala, ko sem povedala, da živim v vasi s 62 hišnimi številkami. Zanjo je bilo to nepredstavljivo. Čez čas se obrne k nama s Simono in vpraša, če mogoče poznava Ano Roš. Nasmehnem se ji in ji rečem: »Seveda, ona živi v eni izmed 62 hiš v moji vasi.« Začudeno me pogleda in še preverja, če se slučajno šalim. Pove nam, da je bila navdušena nad njeno predstavitvijo na Netflixu in si poleg obiska restavracije, ki ga načrtujejo za naslednje leto, želi ogledati tudi čudovito naravo doline Soče (naslednje jutro sem jo osrečila z Anino fotografijo, ki sem jo naročila sestrični preko wp). Svet je resnično velik natanko tako, kot si ga sami naredimo.
Po kosilu smo obiskali samostan Sera. Nekoč je imel 7000 menihov. Danes je znan po debatnih krožkih menihov, ki se odvijajo na dvorišču samostana. Učitelj sedi in postavlja učencu retorična vprašanja. Učenec stoji, odgovarja verbalno in z energičnimi gibi telesa ter ob odgovoru zaploska. Bolj po videzu kot po barvi glasu je videti sproščeno vzdušje, saj so učitelji in učenci povečini nasmejani. Samostan razpolaga z še delujočo tiskarno. Tu še vedno tiskajo knjige z lesenimi in metalnimi ploščami kot nekoč.
Ob obiskih templjev in samostanov veljata dve, za nas izstopajoči, pravili:
- pred obiskom templjev se ne je česna, ker zadah po česnu domačini razumejo kot nespoštljivo obnašanje,
- kot nespoštljivo ravnanje je tudi kazanje s kazalcem.
Ob odhodu je bil čas za pipi. Ja, stranišča so na Tibetu posebno poglavje. Na obrobju samostana je bilo označeno stranišče za obiskovalce, ločeno po spolu. Znotraj je bilo v enem prostoru šest stranišč na štrbunk, ki so bila med seboj ločena z meter visokim zidom. Zavila sem kar v prvo, dihala zaradi obupnega smradu le na pol, hitro opravila, se dvignila in med zapenjanjem hlač pogledala okoli sebe. Čez zid zagledam čepečo starejšo Tibetanko, ki se mi prijazno posmehne, da se ji zasveti zlat zob. To je pa prvi nasmešek na WC, kar sem jih kdaj doživela. Nepozaben. Nasmešek ji vrnem in hitro stečem na svež zrak.
Prosto pozno popoldne smo mi trije izkoristili za ponoven obisk starega dela Lhsase. Obiskali smo muslimansko četrt, si ogledali manj turistični predel starega mesta, se sprehodili po ulicah z majhnimi trgovinicami. Prijazno smo bili povabljeni na ogled butičnega hotela. Znotraj je bilo dvorišče kvadratne oblike in po strmih stopnicah smo se počasi povzpeli vse do terase, od koder smo imeli lep razgled na mesto in bližnje vrhove.
V lokalu, kjer se zadržujejo le domačini, smo ob čaju in pivu opazovali žensko emancipacijo pri sosednji mizi. Mož je z vso potrpežljivostjo hranil z rezanci razposajenega triletnega sina, medtem ko je žena v miru pila čaj. Pri drugi mizi sta starša otroku odprla mobitel, da si je ogledal risanko, onadva pa sta v miru pomenkovala ob naročeni pijači. V takšnih lokalih povečini servirajo sladek čaj z mlekom v 2 ali 3 litrskih termo steklenicah.
V poznem popoldnevu smo pripeli na velik trg pred najvišje ležečo starodavno palačo na svetu: veličastno Potalo. Palača spada pod Unescovo zaščito in njen najvišji del se dviga kar 300 m nad mestom. Zajamem jo s pogledom, skeniram jo po koščkih, želim si jo vtisniti za vedno v spomin. Bela speča kraljica, ki si je nadela rdeč pajčolan in uživa v pozornosti obiskovalcev. Ob tem pomislim, kakšen vtis je naredila na romarje, ki so mesece romali k njej iz najbolj oddaljenih krajev Tibeta. Si ne morem predstavljati. Še mi, ki smo vajeni lepot z vseh koncev sveta, smo vzhičeni obstali ob pogledu nanjo.
Malo manj smo bili vzhičeni ob spremljevalnem programu na trgu. Iz zvočnikov je donela kitajska glasba, v njenem ritmu so ob različnih barvnih efektih poplesavali vodometi ob 37 metrov visokem betonskem spomeniku ‘miroljubni osvoboditvi Tibeta’, ki je bil postavljen v počastitev 51. obletnice sporazuma za mirno osvoboditev Tibeta. Nisem se mogla znebiti občutka, da želijo preusmeriti pozornost s tibetanske speče lepotice na kitajski betonski slavolok, ki je postavljen na drugi strani ogromnega trga.
Pošteno utrujeni smo se vrnili v hotel, kjer smo zadnje moči uporabili za pisanje razglednic. Kupili smo jih na vogalu našega hotela v simpatični knjigarni, kjer so imeli celo znamke in spredaj poštni nabiralnik. Vsak popotnik ve, kakšne težave so z nabavo znamk, da o poštnih nabiralnikih ne izgubljam besed. Mi smo imeli na razpolago vse le 10 m od hotela. Da ni vse zlato, kar se sveti, smo se prepričali ob prihodu domov, saj niti ena razglednica ni prispela. Na srečo sem jih imela nekaj na zalogi in te sem poslala z domače pošte. Ta recept za sigurno dostavo bom uporabila tudi pri naslednjih potovanjih.
Naslovna slika: dharma kolo, dharmchakra predstavlja Budovo učenje. Kar je za kristjane križ je za budiste dharmchakra. Lahko ima 8 ali 24 palic. Osemkratna pot: pravilna pozornost, pogled, namen, govor, delovanje, preživljanje, marljivost in koncentracija.