Sopotniki iz naše skupine so še vedno v Katmanduju, zato smo se sami odpeljali na ogled palače Potala, katere ime pomeni visoko nebeško kraljestvo. Že vstop za obzidje je veličasten, če odmislim strog vojaški režim, ki vlada za obiskovalce. Za ogled se je potrebno predhodno najaviti in predložiti potne liste. S seboj smo lahko imeli le fotoaparat (a v notranjosti je bilo fotografiranje prepovedano), celo plastenke so bile prepovedane. Pred vhod smo prišli več kot pol ure pred odprtjem. Taši nam je razdelil vstopnice, ki jih je po končanem ogledu spet vzel iz nam nerazumljivega vzroka. Vstopnice so nam dvakrat skenirani, ogled je trajal dve uri, ob morebitni zamudi je turistični agenciji zagrožena visoka kazen. Po vstopu na dvorišče smo se v kačasti vrsti počasi premikali proti vhodu in vstopili v palačo ob točno določeni uri, ki smo jo imeli napisano na vstopnici. V poletnem času je število obiskovalcev omejeno na 2.500 dnevno.
V hladnem jutru smo se zelo počasi vzpenjali po dolgih in širokih stopnicah (370 je vseh) in z zavidanjem opazovali Tibetance, ki so nas prehitevali kot za šalo. Izkušeni Taši je poskrbel za pravočasne postanke in jih izkoristil za posredovanje podatkov.
Palača Potala je bila grajena v 7. st., kasneje jo je 5. dalajlama razširil. Od takrat ima današnjo podobo. Zgrajena je iz belega dela, ki se je uporabljal za posvetne namene (vladne službe in rezidenco dalajlame) in rdečega dela palače, ki se je uporabljal za religiozne namene. Palača meri v tlorisu 400 krat 350 metrov, v višino 117 m in ima 13 nadstropij. Gre za protipotresno gradnjo, saj so kamniti zidovi postavljeni poševno. Debelina spodaj je tudi do 5 m, v povprečju pa 3 m.
Vzpenjali smo se ob visokih belih zidovih. Taši je razložil, da vsako leto v 8. mesecu po luninem koledarju barvajo palačo z mlekom, ki mu dodajo, sladkor, med in določena zelišča ter belo apno. Nekoč so barvali cel mesec, sedaj to naredijo v 10 dneh.
V zgradbi je več kot 1.000 sob, mi smo si ogledali le manjše število, ki so odprte za javnost, vse so bogato okrašene s kipci, oltarji, preprogami, skulpturami in tibetanskimi slikami.
V najvišji stavbi smo si ogledali sobo v kateri je prebival zadnji, IV. dalajlama, nekateri smo se je spomnili iz filma 7 let v Tibetu.
Osupnilo me je bogastvo v najdražjem prostoru s stupami, kjer so spravljeni posmrtni ostanki dalajlam. Znotraj je 8 svetih stup s posmrtnimi ostanki od V. dalajlame do XIII. dalajlame, razen VI. dalajlame. Vse so ekstremno bogato okrašene z zlatom in dragulji. Tu pride beseda ekstremno res do svojega izraza. Stupa V. dalajlame je visoka 14,85 m, prekrita s 3.721 kg zlata in okrašena s 18.000 dragimi kamni (biseri, korale, jantar, agat). Z občudujočimi pogledi sem se po polžje pomikala mimo stup, ki so me slepile z zlatim sijajem. Veličastno. Kasneje, ko smo zapustili palačo se mi je prikradla misel, v čem je smisel kopičenja tako enormnega bogastva v stupah, če verjamejo v reinkarnacijo.
Po ogledu se je Srečko zaradi slabega počutja odpeljal v hotel. V Ljubljani je startal z 38 C vročine, vsakodnevni ogledi so bili zanj zelo naporni, saj se mu počutje ni izboljšalo. S Simono pa sva peš zavili proti Barkhor ulici, ki je poleg romarske poti tudi trgovska ulica. Trgovci v majhnih trgovinah in na stojnicah na ulici prodajajo veliko običajnih, pa tudi nenavadnih in očarljivih predmetov, tako za versko kot posvetno uporabo. Prodajajo predmete kot so molilne zastave, molitvenike, kipce Bude, bakrene čajnike in posode, lesene kadi, lepo okrašene nože, nakit iz dragih kamnov kot bižuterijo, tradicionalne obleke. Iskali sva spominke z napisom Tibet in Kailaš, a brez uspeha. Prav nerazumljivo, a ne? Končno sem dobila magnetek s fotografijo gore Kailash, a na njej je bilo napisano le njeno tibetansko ime Mt. Gang Rinpoche in Tibet. Na srečo sva se spomnili florescentnih tenisk z amsterdamskega letališča z napisom Kailash in prehodili cele 4 km, da sva prišli do trgovine s to blagovno znamko, kjer sva si kupili vsaka svojo majčko z napisom Kailash. Na Tibetu celo spominki zahtevajo tvojo iznajdljivost.
Po uspešnem nakupu sva zavili v lokal, kjer se zbirajo le domačini. V prostoru brez vsakih okraskov so bile velike mize razporejene v tri vrste, ob katerih so bile postavljene običajne lesene klopi. V lokalu je bilo temačno, saj je imel le eno majhno okno in še to je bilo zelo umazano. Ob naročilu v angleščini se mlada natakarica le prijazno nasmehne in zmaje z glavo. Z angleščino ne bo čaja. Simona hitro seže po njenem Lonley Planetu in jo ponovno pokliče ter naroči v tibetanščini. Takšne malenkosti Simone ne vržejo iz tira. Še preden sva dobili sladek čaj, so naju tri mlajše ženske povabile k sosednji mizi. Tudi njim je bila angleščina španska vas, vseeno smo se nekako sporazumele, največ s pomočjo mobitela. Simonina soseda se je nekaj časa trudila vzpostaviti bluetooth povezavo, a ker ji ni uspelo, ji je kar z varianto mobi nad mobi preslikala fotografije njihovih narodnih noš. Če obstaja volja, se pojavi tudi rešitev. Naročile so njihov suh kruh okrogle oblike. S pomakanjem v sladek čaj je postal celo okusen. Simona je za 2 litrski čaj in 4 kose kruha plačala 1,5 eura.
Ob vrnitvi v hotel sva obiskali Srečka, ki je bil kljub popoldanskemu počitku še vedno zelo bled. Potožil se nama je, da se počuti res slabo, zato smo skupaj odšli do hotelskega zdravnika v pritličju hotela. To je prednost hotelov z več zvezdicami. Naš sopotnik se je bled usedel na stol in kitajski zdravnik z brezizrazni obrazom mu je zmeril vsebnost kisika v krvi, pritisk in temperaturo. Po dobljenih podatkih, je tudi moj obraz prebledel, saj so bili rezultati dobesedno kritični. Vsebnost kisika v krvi: 68, pritisk: 160/110 in telesna temperatura 38,6 C.
Srečko je potrdil predlagano terapijo in po hitrem postopku mu je zdravnik v njegovi sobi namesti infuzijo v žilo in cevke kisika v nosnice. Nič kaj prijeten pogled na našega sopotnika. Še posebej, ker jutri zapuščamo Lhaso in odpotujemo proti zahodu. Ves čas večerne terapije je ob njem sedela medicinska sestra, ki ni znala niti besedice angleščine, zato sva bili ob njem tudi s Simono.
Med tem je zdravnik še meni izmeril količino kisika v krvi, številka se je ustavila pri 86. Številka se mi je zdela relativno visoka, zato sem bila z rezultatom zadovoljna. Zavrnila sem zdravnikovo ponujeno kisikovo terapijo, saj sem se dobro počutila. Če bi vedela, da je meja 95 %, bi bila malo manj brezskrbna. Včasih je neznanje tudi darilo.
Hčerki sem hotela poslati wp, a mi po več poskusih ni uspelo. V tem je medicinska sestra v kitajščini nekaj spregovorila v njen mobitel in prišla k meni ter mi pokazala ekran na katerem je bil v angleščini izpisan stavek: »V tej sobi je slab signal.« Njen prevajalnik na mobiju smo izkoristili tudi za kratek klepet. Super program! Bo s takšnim tehnološkim napredkom odpadla potreba po učenju tujih jezikov?
Ob končani terapiji mi je zdravnik izročil za Srečka koktail tablet, navodila za njihovo jemanje, zdravniško potrdilo in račun. Srečko je bil preslaboten, da bi temu sledil. Po končani terapiji je z nekaj rdečice na licih utonil v spanec. Dokumente sem, brez da bi jih pogledala, spravila.
Kljub situaciji nisem niti za trenutek pomislila, kaj šele, da bi izrazila dvom v njegovo nadaljevanje potovanja. Pripotovali smo s končnim ciljem, prehoditi koro okoli svete gore Kailaš, rezervni scenarij ne obstaja. Nikoli ni.
Še sreča, da nisem prebrala njegovega zdravniškega certifikata, na katerem je bila napisana diagnoza: akutni pljučni endem. Poleg diagnoze so bili napisani tudi napotki, med drugim tudi, da se mora, če ne pride do izboljšanja, nemudoma vrniti na nižje ležeče področje. Na ta dokument se tudi Srečko ves čas potovanja ni spomnil, vse do prihoda domov, ko je ga je potreboval za vlogo pri zavarovalnici.
Zaspala sem z notranjim občutkom, da je vse v redu: »Jutri se bo jutri Srečko zbudil spočit in poln nove energije in skupaj se bomo odpeljali v drugo največje mesto na Tibetu, v Shigatse.« Je bila za občutek odgovorna Bela Tara?