5
Maj

Gigantski Buda Maitreja in gigantska slabost (6)

Srečko je v počutju in videzu doživel preobrazbo dobesedno čez noč. Po njegovem jutranjem koktajlu petih malih tabletk smo se vkrcali v kombi v pričakovanju srečanja  petih članov skupine, ki so prispeli šele včeraj pozno popoldne iz Katmanduja. Simona je imela intuicijo, da nam je rezervirala letalske karte prek Chengduja.

Startali smo z zamudo, saj so se popotniki pogajali za nižjo ceno zaradi izgubljenih treh dni v Lhasi. Po pričakovanju se niso vkrcali ravno najboljše volje, a ozračje je po nekaj deset km postalo vse bolj zračno in prijetno. Vsi so se držali zlatega pravila: kar ne moreš spremeniti, sprejmi.

Pot: Lhasa, Shigatse, Saga, Gar, Mt. Kailash. Vir: www.tibetmap.net.

In spoznamo: mlad par iz Anglije, Julijan in Jane, ki potujeta že od januarja po svetu. Julija se bosta vrnila domov na svojo poroko, potem pa nadaljevala potovanje do oktobra, ko začne Julijan službo pri Google podružnici v Zurichu.

Simpatično 36-letno Francozinjo Janet iz Pariza, ki ji je Simona na kori posodila svojo pohodno palico, rezervne rokavice in kapo. Prišla je brez osnovne opreme, čisto »po francosko.«

Drobna Alison s Floride, brez fizične kondicije, a goreča pripadnica tibetanskega budizma, ki je ves prosti čas na potovanju izkoristila za molitev v samostanih. Pred spanjem je preko tabličnega računalnika nadzirala svoja odrasla najstnika, ki sta ostala doma. Negativen učinek moderne tehnologije.

In še Maria, po rodu Bolgarka, ki je sama pripotovala iz Avstralije. Lhaso je obiskala z možem pred 12 leti, sedaj se je vrnila zaradi Kailaša. Tudi ona se ni mogla upreti klicu te mistične gore. Ves čas, tudi med koro, se je prehranjevala izključno s presno hrano. Ogromno oreškov in posušenega sadja je prinesla s seboj od doma. Sopotniki predstavljeni. Pisana druščina in čisto vsak izmed njih mi je med potovanjem nevede  predal dragocena sporočila.

Odlično vzdrževana cesta, na “strehi” sveta.  Foto:SIJ.

Mesto Shigatse je naša današnja destinacija. Razdaljo 280 km bomo prevozili v 6 urah. Če bi se peljali z vlakom, bi bili na cilju v treh urah. Udobno se namestim ob oknu in opazujem pokrajino. V začetku nas spremljajo rodovitna polja posejana z žiti in drugimi poljščinami. Peljemo se tudi mimo številnih, ogromnih rastlinjakov. Na tej višini gojijo celo paradižnike. S tem, ko so Kitajci ustvarili milijonsko mesto, so poskrbeli tudi za oskrbovalne vire sveže hrane.

Pokrajina postaja vse bolj pusta, a zame je neustavljivo privlačna. Pobočja hribov se prelivajo v vseh mogočih odtenkih rjave, oker in sive barve. Pogled mi uhaja še višje, nad zasnežene vrhove, kjer kraljuje nebeško modro nebo in najbolj beli oblaki, kar sem jih kdaj videla. Hitri višinski vetrovi iz njih ustvarjajo vedno nove oblike in njih sence rišejo pokrajino skrivnostno lepo. To spreminjajočo pokrajino lahko opazujem v neskončnost brez, da bi se je naveličala.

Večerni pogled na Shigatse. Foto: Srečko Kogoj.

Iz zamišljenosti me prebudi vrvež drugega največjega mesta na Tibetu, ki leži na nadmorski višini 3.800 m. Po kosilu v bližnji restavraciji obiščemo samostan Tashi Lhunpo, ki je bil ustanovljen v 15. stoletju. Danes pripeka močno visokogorsko sonce, zato smo vsi opremljeni s klobuki in sončnimi očali ter seveda plastenkami vode.

Samostan je znan po tem, da je tu tradicionalen sedež Pančen Lame. To je drugi največji lama, takoj za dalajlamo. Panchen pomeni učenjak.

Sprehodili smo se po uličicah vse do glavne molilne dvorane. Stojim pred prestolom Pačen Lame. Nekoč je tu molilo 4. 000 menihov. Zaprem oči in si skušam predstavljati štiri tisoč golorokih v oranžna oblačila oblečenih menihov vseh starosti, ki čantajo sveta besedila. Ko odprem oči ni bilo nikogar več od skupine v dvorani. Čas. Zen mojster Dogen Eihei pravi: »Čas ni odvojen od tebe in če si ti prisoten v sedanjosti, čas ne bo šel nikamor.« Čas ne, moja skupina pa že. Pohitim ven na dvorišče, kjer moji sopotniki občudujejo ogromen zid, ki je postavljen na pobočje gore, tik nad samostanom. Nanj ob posebnih praznikih obesijo Thanko. Thanka je slika, narisana na bombaž ali svilo, ki prikazuje Budovo življenje ali pa mandalo. Ko Thanka ni v uporabi, je zavita v rolo in spravljena na točno določenem mestu v enem izmed templjev samostana.

Celotno pobočje hriba nad samostanom je okrašeno z molilnimi zastavicami. Foto: SIJ.

Naslednja posebnost samostana je tomb stupa četrtega dalajlame, edini, ki je shranjen izven Lhase. Stupa ali čorten po tibtansko je budističen spomenik. Tomb stupa pomeni, da so v stupi shranjeni posmrtni ostanki. Njena oblika naj bi predstavljala sedečega Budo v molitvenem položaju. Je simbol miru in harmonije. Glede na obliko, kako je zgrajena, predstavlja 5 glavnih elementov: zrak, voda, zemlja, ogenj, element prostora.

Stupe so zgrajene za shranjevanje relikvij budističnih menihov, običajno njihovega  pepela in določenih predmetov (sveti spisi, zdravila, kipci Bud, drago kamenje in druge dragocenosti). Tibetanski budizem pozna 8 različnih vrst stup, vsaka se nanaša na pomembne dogodke iz Budovega življenja. Zgrajena je proporcionalno, vsak njen del ima poseben religiozen pomen. Stupa izhaja iz predbudističnega obdobja, ko so v gomilo zakopali askete v sedečem položaju.

Tomb stupa. Foto: Srečko Kogoj.

V zadnji stavbi, ki smo jo obiskali, nas je pričakal gigantski kip Bude Maitreje visok 26,2 m. Pred njim sem se resnično počutila kot palček, zelo majhen palček. Buda prihodnosti sedi v lotusovem cvetu na evropski način in v pozi učitelja. Je največji sedeči Maitreja Buda na svetu. Narejen je iz 280 kg zlata, 150.000 kg bakra in medenine, podlaga je tradicionalno iz lesa. Okrašen je z biseri, koralami, diamanti, jantarjem in drugimi dragocenimi kamni. Vodič nam pove, da je 900 rokodelcev potrebovalo 9 let, da je dobil današnjo podobo. Meni se zdijo te številke zelo pravljične. Za oblačila so porabili 3.100 m blaga. Številke plešejo svoj ples, mojo pozornost pa pritegne njegov očarljiv nasmešek in magične turkizne oči. Njegov pogled me dobesedno ohromi in hipnotizira na zelo, zelo prijeten način. Počasi se poslovim od njega in stopim ven, v bleščečo svetlobo vročega popoldneva.

Strmina stopnic na 3.800 m pride še bolj do izraza. Foto: Srečko Kogoj.

Pri izhodu iz samostana čakamo še zadnje popotnike iz skupine, ko me kar naenkrat obide slabost. Počutim se kot ugašajoča sveča, ki ji zmanjkuje kisika. Dobesedno. Najprej slabost, rahla omotičnost in občutek, da mi nekdo neprestano srka energijo. Čutim, kako mi z obraza izginja barva. Komaj še stojim. Znani občutki višinske bolezni. Ne morem razumeti, kako se je tako nenadoma pojavila ta zahrbtna težava. Na srečo je bila vožnja do hotela zelo kratka, krajša kot vlačenje potovalke po neskončno dolgem hodniku. Najina soba je bila čisto zadnja. Padem na posteljo in začutim trenutno olajšanje, a v glavi mi še vedno razbija, zato hitro poiščem Diamox tabletko in jo polovico spijem. Z velikim naporom grem do kopalnice in si oblečem pižamo. Ostali so odšli na večerno koro okoli samostana Tashi Luhnpo. Včeraj sem opazovala nemočnega Srečka, danes sem sama na istem. Ravno to sem mu v tolažbo rekla včeraj. Ne veš kaj čaka mene, kaj Simono, lahko bova midve čez kakšen dan še slabši od tebe. Bolje bi bilo, če bi bila tiho. Človek na takšen način nevede prikliče situacije v svoje življenje.

Obvezna oprema hotelske sobe? Foto: SIJ.

Ležeča v stilski postelji sem se spomnila dogodka ob mojem prvem obisku Pekinga. Prvi večer sem se pri večerji zastrupila z mesec dni starim jajcem. To naj bi bila specialiteta. Grozno. Naslednji dan je bil na programu ogled kitajskega zidu. Čisto sesuta in izčrpana sem sredi noči prosila za zdravje, v zameno sem se zavezala, da bom jedla le bel riž do konca potovanja. Huda zaveza, ker sem oboževala kitajsko hrano. Zjutraj sem se zbudila popolnoma zdrava in svojo obljubo držala do konca potovanja.

Ležeča v postelji, vsa omotična sem si predstavljala sebe v prihodnjih dneh, kako zdrava doživljam lepote te mistične dežele. Na trenutke izmuzljive misli sem vedno znova usmerjala v želene predstave. Ob pol desetih sem začutila olajšanje, glavobol je minil in zahvalila sem se bratu za tablete, ki mi jih je prinesel iz Avstrije. Z nasmeškom na ustnicah sem zaspala, ker sem vedela, da je problem z višinsko boleznijo rešen.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja