7
Maj

Montaževo sporočilo

Montaž, mogočni lepotec, ki se dviga nad planino Pekol, me je očaral na prvi jutranji pogled nekega poletnega dne, ko sem se namenila k njegovem sosedu – na Hude police. Od tedaj je minilo kar nekaj poletij, še dvakrat sem bila na Hudih policah in ga občudovala, kako se ponosno dviga v nebo. Kugyjeva gora, druga najvišja v Julijcih. Njeno slovensko ime je Špik nad Policami. Ni bila njegova višina mamljiva, čeprav meri častitljivih 2753 m, ampak njegova mogočna, skalnata podoba v jasnih poletnih jutrih, ko sem se odpravljala po cvetočih gorskih travnikih navkreber k drugim ciljem dneva, občudujoč pogled pa mi je vedno znova uhajal k njemu, skalnatemu lepotcu.

Včeraj mi je ob prihodu na planino Pecol igralo srce v pospešenem ritmu in ko sem izstopila iz avta, sem ga objela s pogledom in napovedala svoj prihod na njegov vrh. Prihajam. Čas je. Od strahospoštovanja je ostalo le spoštovanje do njegovih mogočnih sten in neznanih stez, ki jih je vse do danes skrival pred menoj. Želja, da ga spoznam po smeri Pipanove lestve, je bila večja od neizkušenosti plezanja in pomanjkanja kondicije. Kdo bi sedaj mislil na te obrobne zadeve, ko se mi je ponudila priložnost, da se povzpnem na tega skrivnostneža? Splet okoliščin mi je včeraj odprl dan za današnjo dogodivščino. In se sploh nisem zavedala, kako posebno darilo čuva zame!

Po Pipanovi lestvi proti vrhu Montaža. Foto: Srečko Kogoj.

 

Prešerno sem se nastavila kameri fotoaparata, ki naju je združil na jutranji fotografiji. V počasni hoji sva se s Srečkom dvigala proti koči in zavila desno čez cvetoč travnik, ki je čakajoč na sonce, dežne kapljice noči brisal ob najine hlačnice. Čez ustnice se je narisal nasmešek ob prvem znanem žvižgu. Vedno mi zaigra srce, ko jih zaslišim, še bolj pa ko jih zagledam, meni ljube svizce. Na plano so pokukali prvi neučakanci. Tudi letošnji mladič si je privoščil kratek izlet iz svojega brloga. Po dobrih dveh urah hoje, ko sva prečila tudi že melišče, si nadela varovalen komplet in rokavice ter palice lepo zložila na nahrbtnik, so naju pozdravile prve visoke stene. Občudujoče sem jih pogladila z dlanjo, ki jo je sicer zakrivala rokavica, a goli prsti so zatipali hladnost kamna, energija mogočnosti se je prelila v mene kot električni tok. Za trenutek povezana z bitjem te gore, občutek zaželenosti in njena dobrodošlica. Na žalost so stene nosile tudi spominske plošče planincev, ki so tu zaključili življenje.

In potem se je začelo v stilu Josipine: »Magla, magla svuda oko nas…«

Srečko je hodil pred menoj, s pogledi iskal rdeče pike, ki so spremljale stezo proti vrhu in me vodil z enakomernim ritmom za katerega sem mu zelo hvaležna… Ne, to ne bo opis vzpona in spusta, čeprav lahko povem, da sem kljub dooolgi 4 urni hoji uživala v vsakem koraku. Po melišču, čez skale, po skalnatem pobočju ob pomoči jeklenice in po skoraj vertikalni 60 m Pipanovi lestvi. Tudi na koncu, tistih 20 min po grebenu, ko sem bila res že utrujena, preden sem lahko pozvonila na zvonec na samem vrhu te mogočne gore. Gora je slišala moj prihod in mi pripravila darilo, meni se pa sanjalo ni o njeni nameri. Pogledi so mi uhajali na avstrijsko stran, kjer sem videla tudi Svete Višarje, na južni strani je megla kraljevala ves čas. Po krepčilni malici, ki pa ni vsebovala običajnega požirka žganega, ker je pomotoma ostal v avtu, sva se počasi odpravila nazaj po isti poti.

Pričakala naju je na skali, ob kateri sva se ustavila. Foto: SIJ.

Megla pa na trenutke še gostejša, a sva bila zadovoljna, da sva videla vsaj stezo pred seboj, čeprav je bila potrebna dvojna pozornost pri iskanju markacije. Po prehojenem težavnem področju grobega kamenja, ki se ti je izmikal po podplatih, sem mislila, da je najhuje mimo. Pa ni bilo. Prišla sva na skalnato področje, kjer steza ni bila enoznačno vidna in megla je bila spet za spoznanje gostejša. Naenkrat so se markacije v obliki rdečih pik “izgubile”. Iskala sva v več smereh, odkrila na desni strani markacijo na visoki steni, prehodila nekaj 10 m v tisti smeri, a se nama je obema zdelo, da tam prej nisva šla in sva se vrnila na izhodiščno točko nekje sredi tistega področja. Šla sem nekoliko 10 m južneje, a videla spodaj, da se vse skupaj nadaljuje v previs. Se vrnila in obstala enih 5 m pod Srečkom. On je glasno razmišljal, da morava bolj levo. Nekako mi to ni šlo, čeprav nisem imela res nobenega občutka, od kje sva prišla na to področje, s katere smeri. Težko rečem, kako daleč sva lahko videla. Ne morem govoriti v metrih. V glavnem, videla sva lahko le ožje področje, kjer sva se nahajala. Nisva imela širše slike za orientacijo in lahko rečem, da sva se počutila – izgubljena. Ja, sva se pač izgubila v tej megli, še nikoli nisem bila v hribih v megli. In je res zoprno. Počutiš se nemočnega. Kar tako na slepo v neko smer (sicer sta bili na razpolago le desno in levo, ker spodaj je bilo prepadno) me je bilo strah, ker – kaj pa če ne znaš nazaj???

Sledila nama je še naprej pri spustu v dolino. Foto: SIJ.

Stojim tam, obrnjena proti Srečku in proti gori in zaprosim za pomoč. Ena tistih prošenj, ko se prepustiš stvarstvu in enostavno prosiš. Naj pride kdo mimo in nama pomaga. In v tistem trenutku se iz megle na desni strani od Srečka pojavi kozoroginja. Pride s počasnimi koraki in ponosno držo in se ustavi na skali kot na piedestalu in me gleda. Sklenem roki v molitev in jo glasno prosim: »Lepo te prosim, ti si tu doma, prosim pokaži nama pot.« Ona me gleda z velikimi rjavimi očmi, se počasi obrne v smeri Srečka, ki mu med tem rečem, naj stoji pri miru, gre mimo njega in zavije desno, ob steni, ob kateri sva prvič poskušala nadaljevati pot. Stojim tam z odprtimi usti in jo gledam, kako se je spustila na nekaj nižji teren in nadaljuje z enakomernim korakom proti koncu še vidnega polja. In se na obrobju, mogoče 100 m stran ustavi in naju gleda. Hm. A je to naključje? Priznam, da sem bila hudo zmedena. Pogledam Srečka, stoji nepremično na svojem mestu. Če bi bila sama, bi avtomatično šla za njo. Kar vleklo me je k njej. A vprašujoče pogledam Srečka, ki mi s pogledom daje vedeti, da na to potezo ne bo igral. Se mu približam, da se posvetujeva. On še vedno navija za nasprotno stran. In potem prosim še drugič. Glasno. Naj se megla vsaj za trenutek dvigne. Samo, da vidiva kje sva. Nič več. Srečku rečem, da bova na istem mestu še malo počakala, da mogoče se ta megla pa le dvigne. Skomigne z rameni, saj res pol ure gor ali dol. Sva bila zgodnja in poletni dnevi so dolgi. V času najinega spusta z vrha se megla ni dvignila niti za vzorec! Srečko mi je priča: v tistih nekaj trenutkih se megla dvigne, da se oba hitro začneva obračati proti J, da bi videla, kaj se skriva za megleno zaveso. In pred oz. pod nama sva zagledala zelene travnike s kočo, rahlo na desno pokončno skalo na kateri je bila še ena kot bi jo nekdo položil in še malo bolj v desno ta previs, kjer je še vedno stala kozoroginja in naju nepremično gledala. Ja, imela sem občutek kot bi hotela povedati: »No, a mi bosta sedaj verjela in mi sledila?« Kot se je izkazalo v tistih ekspresnih trenutkih razpršene megle, je bila njena smer prava. Le ta se je tako hitro kot se je dvignila tudi spet spustila.

Še zadnjič je preverila, če sva prišla na varno. Foto: SIJ.

A midva sva že lahkih nog, še bolj pa lahkega srca, odkorakala k najini rešiteljici naproti. Ona je ves čas stala na ISTEM mestu. Sedaj težko rečem koliko časa, a sigurno 10 min (midva sva se tisti čas še pregovarjala, čakala na dvig meglene zavese …). Ko sva prišla do mesta, kjer je stala, mi Srečko pokaže, da je šla za skalo ob kateri sva se ustavila. Šla sem naokoli pogledat, če se je že oddaljila, pa jo zagledam, da stoji na skali in naju še vedno motri. Vsega 2 m stran. Glasno se ji zahvalim za pomoč. Iz nahrbtnika vzamem nekaj kruha, Srečko jabolko in ji vse skupaj v koščkih položiva nižje na skalo. Sva ji poskušala vreči, pa je bila skala tako strma, da se je vse prikotalilo nazaj. Zato sva ji položila malo nižje. Še enkrat sva se zahvalila in se veselo odpravila naprej po poti, ki sva jo malo nižje tudi “prepoznala”. Srečko se je spomnil celo gladkega svetlega kamna ob poti. Bila sva rešena. Spustila sva se še nižje,  čez čas sem se obrnila in videla, da nama najina rešiteljica sledi in naju spremlja s pogledom z bližnje skale. Nisem mogla verjeti. Ona naju je dejansko spremljala. In potem sva jo videla še enkrat, še zadnji breg, preden sva se vrnila k melišču. Lepo vidna je stala tam gori, megla je bila že zredčena, ker sva se že nizko spustila. Stala in naju gledala kot bi se hotela še zadnjič prepričati, če sva prišla pravilno do melišča, od koder pa res ne moreš zgrešiti poti v dolino.

Še enkrat sem se ji zahvalila, z besedo na ustnicah in v srcu. Ganjena.

In zakaj ti to pišem? Ker je to moja lekcija, ki jo moram deliti s teboj.

Bila sem v težavah, hudih (ni enostavno obstati sredi gore v megli na totalno nepoznanem terenu, kar predstavljaj si!) in sem se na stvarstvo obrnila s srčno prošnjo. Stvarstvo mi je poslalo rešitev, a je nisem prepoznala. Nisem si zaupala. Nisem kozoroginji sledila po poti, ki nama jo je pokazala. Obstala sem ob Srečku in dvomila. Srečko mi predstavlja moški princip – razmišljanje, razčlenjevanje, razum. In šele ob drugem znaku, ko se je megla za trenutek dvignila, sem ji sledila. In kasneje se megla ni več dvignila, tudi potem, ko sva prišla že na cilj, in uživala ob skutnem zavitku ob koči ne. Tokrat sem imela možnost za popravni izpit. Hvaležna za to dodatno možnost. A vseeno ostane grenak priokus, da nisem sprejela ponujene roke že prvič. Nisem zaupala sama sebi, svojim občutkom in intuiciji.

Naj se tebi to ne zgodi, prepoznaj odgovor na prošnjo že na prvo žogo. In zaupaj sebi, ker imaš moč priklicati vse rešitve v svoje življenje. Le odpreti moraš svoje srce, iskreno prositi in prepoznati odgovor.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.