26
Maj

Največji gozd na svetu brez enega drevesa (9)

Naspana in brez glavobola sem se v počasnem posnetku gibala skozi jutro v Darchenu. Tu je napor spraviti potovalno torbo po stopnicah navzdol! Stopnica za stopnico in pridržanje tistih slabih dvajset kilogramov, plus nahrbtnik. Dvigniti dvajset kilogramov je zame resničen podvig. Moram priznati, da sem vedno imela pomoč prijaznih Tibetancev ali Srečka. Zdravnik v Lhasi je bil čarodej, saj se je Srečko po terapiji v hotelu čisto opomogel in o višinski bolezni ni bilo več sledu. Mogoče pa nima čisto slučajno takšnega imena.

Po zajtrku z jajčno omleto, zavito v pšenično omleto, in s sladkim čajem smo se odpeljali proti zahodu, v 250 km oddaljen kraj, zgodovinsko poznan po imenu Ger, ki leži približno 1000 m nižje od Darchena. Prepričana sem, da se tega vsi veselimo. Navdušena nad prenočiščem je moja današnja cimra Alison predlagala, da bi Taši rezerviral prenočišče tudi za naslednji dve nočitvi po vrnitvi. »Tudi če bi morali doplačati,« je dodala. Taši je med vožnjo korektno vprašal tudi ostale sopotnike, če se strinjamo, saj bi bilo doplačilo 2 eur/osebo/noč. Mi trije smo bili seveda takoj za. Katie pa skomigne z rameni, da je njej in očetu vseeno kje spita, da pa, če se bodo tako odločili vsi, bosta tudi onadva plačala. Mi se spogledamo, ker nam niti na misel ni prišlo, da ne bi bili vsi navdušeni nad to izbiro. Kaj pa pomeni 2 eur za eno noč v takšni namestitvi, kjer ima vsaka soba svojo kopalnico in v postelji električno blazino? Kdo bi razumel Američana? Kasneje smo izvedeli, da je lastnik družbe z več zaposlenimi. Sto ljudi, sto čudi. In ta zgodba se zaključi tako, da smo res še dvakrat prespali v tem hotelu, a brez doplačila.

Posnetek pokrajine s prelaza:

41

Oblačno jutro nam je zastiralo poglede proti svetemu jezeru Manasarovar, tudi Kailaš se je skrival za gostimi oblaki, ko smo zapuščali področje Darchena.

Po nekaj deset kilometrih smo se začeli dvigati in trava je skoraj izginila z vidnega polja. Pobočja hribov so si nadela intenzivne odtenke rjave, bakrene in skoraj vinske barve. Čudoviti razgledi. Narava je resnično barvni talent. Med vožnjo je moj pogled vedno dobesedno prilepljen na pokrajino, ki me pomirja in hkrati navdušuje. Tokrat me je navdušila s preletom velikega temnega orla, ki sem ga lovila s fotografskim zoomom. Daljnogled zaradi teže ni dobil mesta v potovalki, za kar mi je bilo med potovanjem večkrat žal.

Barvita pokrajina. Foto: SIJ.

Danes so se oblaki odločili za celodnevno okupacijo neba. Vseeno pa to niti malo ni pokvarilo navdušenja nad razgledi pri naslednjem postanku. Na razgledni ploščadi nas sprejme tabla z napisom Zanda Earth Forest. Pred nami se, na neskromnih 2.464 km²,  razprostira največji zemeljski gozd iz terciara na svetu.  Velik je za tri Triglavske narodne parke. Ime Zanda pomeni tam, kjer raste trava nižje od reke. Od leta 2007 spada pod nacionalni geološki park. Takoj dobim asociacijo na Grand Canyon v Arizoni. Kakšna prostrana razsežnost in raznolikost! Kanjoni so globoki tudi 100 m, 200 m. Vse kar vidim, je sedimentni sloj jezer in rek, v glavnem sestavljen iz peščenjaka in gline. Kamorkoli se ozrem, me spremljajo čudovite oblike, ki spominjajo na gradove, na pagode, nekatere so kot stražnice in če se skoncentriram, vidim na desni konjenico v galopu, ki je obstala v času. V nekem drugem času v katerega me vabi. Prav nobenega občutka nimam, da sem še na našem planetu. Le veriga zasneženih himalajskih vrhov na skrajnem jugu daje domačnost vsemu videnemu. Tu bi lahko ostala ure in ure. Le kako se je sprehajat po kanjonu, ko se na obeh straneh dvigajo oblike, ki vznemirjajo domišljijo? Peščenjaki čudovitih oblik nas spremljajo še vso pot do kraja Shiquanhe, ki leži ob sotočju reke Indus in Garkjer, kjer smo si privoščili kosilo. To je ogromno, tipično kitajsko mesto z nekaj deset tisoč prebivalci, ki so jih sistematično začeli naseljevati po letu 1980.

Zemeljski gozd te v trenutku očara. Foto: SIJ.

 

Američan Bob se je danes spravil v slabo voljo. Kritiziral je odločitev vodičev, da bosta imeli obe skupini skupaj kosilo v isti restavraciji, ker je to pomenilo, da se bomo zadržali dlje časa. Natakar je ob spremstvu vodiča pobiral naročila, pri tem jima je pomagal še naš ruski sopotnik, ki je znal kitajsko. Američan je izgubil živce in šel na kosilo drugam. To mu ni čisto nič koristilo, saj nas je moral ravno tako počakati. S popotniki smo si izmenjevali vtise in opazovali kuharja, ki je pravkar prinesel dve vrečki sveže zelenjave iz sosednje trgovine. V tem majhnem, a prijetnem lokalu, na tako številčna kosila pač niso navajeni. Po okusnem kosilu je bil na programu ogled ruševin kraljestva Guge, a se je pisarna, kjer izdajajo dovoljenja, med tem že zaprla. Poparjeni Bob je godrnjal vso vožnjo do samostana Toling v mestu. Na potovanjih je tako: ali se prepustiš situaciji in uživaš, ali se ne in trpiš. A izbira je vedno samo tvoja.

Veriga Himalaje te opominja, da si še vedno na Zemlji. Foto: Srečko Kogoj.

Sprehodili smo se znotraj Toling samostana, ki ga je zgradil drugi kralj iz Guge kraljestva v 10. stoletju in je najstarejši samostan v Ngari okrožju, kjer smo se nahajali. Znotraj so trije templji, obzidje je iz 108 malih belih stup, s katerega je čudovit razgled na reko Indus, ki je oblikovala to dolino. Nekoč je bil tu zelo živahen budističen center kamor so prihajali tudi učenjaki in umetniki iz Indije, ki s pokrajino Ladakhi meji na Zanda pokrajino, kjer stoji samostan. Ob našem ogledu smo srečali skupino Norvežanov, ki so ravno zapuščali glavni tempelj. Bili so prvi zahodnjaki, ki smo jih med potovanjem po Tibetu srečali. Še včeraj, ob vstopu v Darchen preko policijske kontrole, nismo srečali niti enega belca. Sedem žensk in trije moški prešerne volje se bodo tako kot mi čez dva dni udeležili barvitega Saga Dava festivala pod Kailašem.

Veriga številčnih stup v Toling samostanu. Foto: Srečko Kogoj.

Po ogledu smo se zapeljali v 25 kilometrov oddaljeno vas Mangka, kjer smo se nastanili v guest housu. Vse ženske, razen Helen, ki je s Tomom dobila svojo sobo, smo bile v eni sobi, moški so dobili svojo. S Simono si naročiva pivo in Rusi, ki so prišli za nama, so se nama navdušeno pridružili. Tu na »ravnini« 3.600 m nam pivo, v katerem je 50 % alkohola manj kot v našem, že ne more škoditi. Je pa res, da višina potencira učinek alkohola v krvi.

Dobre volje sva se zvrstili pri koritu na dvorišču, da sva si osvežili stopala in oprali najnujnejše v upanju, da se nam čez noč posuši. Neverjetno, kako se čez dvajset ljudi lepo v miru zvrsti ob najnujnejši infrastrukturi. V tem času se nas je vreme usmililo in svetloba popoldanskega sonca naju je s Simono zvabila na ogled vasi. Tu je podnebje bolj prijazno in toplo, pod elastično športno majico na zadrgo imam oblečeno le še eno tanko. Oboje z dolgimi rokavi se razume. V lepo urejeni vasi, ki živi od turizma, sva srečevali le kitajske vaščane. Ob pogledu na tibetanskega mastifa pripetega na debelo verigo, sva naredili spoštljiv polkrog mimo njega. Ta pasji orjak vzbuja spoštovanje tudi ob brezvoljnem ležanju na prašnih tleh. Njegova služba se začne z nočjo, ko ga bodo odpeli in takrat bo čuvaj vse vasi. V Nepalu sem imela priložnost slišati lajež takšnega vaškega čuvaja. Stal je na ploščadi nedokončane hiše in lajal na nas. Zvok mi je šel skozi kosti!

Molitev. Foto: Simona Rogelj.

Nebo je bilo brez oblačka, ko sva zmolili na molilne mlinčke ob treh stupah, postavljenih nekako v sredino vasi, nedaleč od edinega lokala, ki pa je bil zaprt. Pomislila sem na sina, ki v tem času opravlja maturitetne izpite. Ta molitev je namenjena njemu.

Nadaljevali sva po poti in prišle do (temu bi se reklo: »Saj ni res, pa je!«) čisto novih fitnes naprav. S Simono se samo spogledava in se začneva na ves glas smejati. Tu na 3.600 m, v majhni vasi na zahodu Tibeta, so postavili najsodobnejšo opremo. Seveda sva naprave takoj preizkusili, tega ne bi zamudila za nič na svetu. Fitnes na prostem. Noro. Da ne pozabim omeniti, da so bile na igrišču tudi javne svetilke na sončno energijo. Kaj to pomeni, da je možno treniranje tudi v večernem času? Ob povratku nama je ostarel stric ponujal svežo bučko iz košare, ki jo je ravno prinesel pred trgovino. Sva se lepo zahvalili v upanju, da nam pripravljajo kaj dobrega za večerjo. Živina se je že vračala v stajo ob hlevu, hecno je bilo, ker nisva opazili nobenega pastirja. Tu imajo Kitajci še krave disciplinirane.

Fitnes na 3.600 m. Foto: Simona Rogelj.

Američana nama povesta, da sta se popoldne odpravila v hrib nad vasjo, od koder sta imela čudovit razgled nad vso dolino. Ob pogledu na vas pa sta naju opazila na fitnes napravah in se pošteno zabavala. Prepoznala sta naju po Simonini živo modri jakni. Angleža pa sta si privoščila romantičen sončni zahod na drugi strani reke ob visokih peščenjakih. Srečko je popoldne posvetil meditiranju. Isti program, različna doživetja.

V sobi je pred spanjem vladalo prijetno žensko vzdušje. Kljub številčnosti se Alison ni pustila motiti in je po Skypu spet nadzorovala svoja najstnika, ostale so brale, pošiljale sporočila ali se kot jaz prepustile svojim mislim. Na potovanja vedno vzamem zamaške za ušesa in pokrivalo za oči, tako da zdrsnem v svoj svet ne glede na zunanje zvočne in svetlobne dražljaje.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.