Dan polne lune 4. lunarnega meseca po tibetanskem koledarju je napovedoval festival Saga Dawa v 6 km oddaljenem kraju Tarboche pod obličjem zasnežene gore Kailaš. Saga je ime zvezde, ki je vidna v tem času leta, Dawa pa pomeni mesec. Saga Dawa se praznuje dejansko ves lunarni mesec. V tem času se Tibetanci postijo, ne ubijajo in ne jedo živali.
Zajtrk me je že navsezgodaj spravil v dobro voljo. Francozinja pri sosednji mizi mi je odstopila kozarček z dvema žlicama marmelade. Luksuz v deželi jajčnih omlet.
Danes bomo prehodili 12 km na nadmorski višini 4.700 m in za vodiča Tašija je to generalka pred jutrišnjo koro, ker bo lahko ocenil našo fizično pripravljenost. Ob izhodu iz vasi smo morali skozi policijsko kontrolno točko. Neverjetno, tu imajo res čisto vse pod kontrolo.
Med hojo po pusti pokrajini v neprijaznem vremenu so nas dohitevali in prehitevali redki domačini in konjeniki na praznično okrašenih konjih. Nižje v dolini smo lahko opazovali kolono vozil v smeri Tarboche. Pot se je počasi dvigala in koraki so postajali krajši, ena ura je že zdavnaj minila. Po programu naj bi bilo hoje za 45 min. Prispeli smo na vrh prelaza, s katerega je bil razgled na dolino, ki se je danes spremenila v veličastno jezero molilnih zastavic. Oblačno vreme nas je prikrajšalo za razglede, a v daljavi lahko vidimo ogromno množico, ki se je že zbrala v krogu. Do tja pa nas loči vsaj še 45 min hoje, sicer navzdol, a to nima nobenega vpliva na hitrost hoje.
S praznikom Saga Dawa verniki častijo življenje Buddha Shakyamun. Na festivalu molijo za dolgo življenje gurujev, za širitev učenja Bude in za srečo vseh čutečih bitij. Ta praznik praznujejo tudi drugod po Tibetu, a ta pod Kailašem je najbolj svet in tudi najtežje dostopen. Zaradi težke dostopnosti je to področje najbolj obiskovano ravno v času festivala.
Za budiste je to čas, ko se posvečajo molitvam in dobrodelnim dejavnostim, da si tako povečajo svoje zasluge za čas tega življenja in tako vplivajo tudi na svojo karmo. Po njihovem verovanju se učinek vsakega dejanja v tem času podvoji.
Večina iz naše skupine je že daleč pred mano, a tudi oni so zamudili vrhunec dneva. Še preden smo prišli do cilja, so ob vzkliku vseh prisotnih dvignili 25 metrski jambor s tisočimi zastavicami. Največji jambor te vrste na Tibetu. Kljub razdalji smo lahko slišali gromki vzklik romarjev, ki je odmeval po vsej prostrani dolini. Veličastno! Jambor simbolično predstavlja goro Kailaš v središču vesolja.
Z razočaranjem, da smo zamudili simbolni trenutek dneva, pravzaprav leta, smo v nepregledni množici domačinov in nekaj deset turistov poiskali ostale, prav tako razočarane obraze naše skupine. Le kako je mogel Taši zgrešiti čas osrednje prireditve enega najbolj težko pričakovanih festivalov na Tibetu?
Počasi me posrka vzdušje, ki se ne meni za nas, zamudnike. Proti okrašenemu jamboru se je napotila procesija menihov, ki z budističnimi rituali slavijo na 15. dan v prazničnem mesecu obletnico rojstva Bude, dan, ko je doživel razsvetljenje in dan, ko je zapustil svoje zemeljsko telo. Zvoki tradicionalnih glasbil preplavijo ogromen prireditveni prostor. Znotraj kroga so častni povabljenci in izvajalci obredov. Vsi v prazničnih, tradicionalnih oblačilih. A tudi tu lahko vidim mobitel ob ušesu starejšega moškega pokritega s krzneno kučmo. Stala sem na vzhodni strani, tik za ograjo iz vrvi, ki so jo varovali številčni policaji, ki so bili stalno v gibanju in nemogoče je bilo narediti posnetek brez, da bi vsaj enega ujeli v objektiv. V samem centru prizorišča sta bila parkirana dva gasilska kamiona za primer samovžiga. Samovžig je na Tibetu skrajna oblika protesta Tibetancev uperjenega proti Kitajcem. Na srečo temu danes nismo bili priča.
Stojim pred obzidjem tisočerih molilnih zastavic, ki plapojoče živih barv izrekajo dobrodošlico vsem romarjem in turistom. Včeraj so stare zastavice sneli in zažgali in ves dan nameščali nove. Zavedam se privilegija, da sem danes tukaj, med izbranci. Dotakne se me posebna milina in spokojnost.
Nedaleč stran opazim praznično oblečene Tibetance, ki so se postavili v vrsto in so po vzkliku enega izmed njih vsi naenkrat vrgli v nebo praženo ječmenovo moko. Za srečo. Tu dobim občutek, da običaji kraljujejo času. Sedaj se resnično počutim kot muha enodnevnica, povsod lahko začutim brezčasno sporočilno moč tradicije. Prepričana sem, da se bo čez tisoč let na tem mestu odvijal enak prizor. Kako že gre slovenska pesem: »Čez tisoč let, ko naju ne bo več, na nebu Orijon sijal bo še …« Tudi Slovenci bi morali spoštovati in gojiti vedenje o predkrščanskem znanju na svojem ozemlju. Vsak narod utripa s frekvenco zemlje, ki ga je oblikovala.
Vdihujem prah izpod kopit praznično okrašenih konj, ki jih ponosno jahajo mladi konjeniki v širokem krogu okoli jambora. V konje sem zaljubljena že od malega. Mogoče tudi zato, ker sem rojena v letu ognjenega konja po kitajskem horoskopu. Uživam v pogledu na dir teh majhnih, a iskrivih žrebcev.
Počasi se premikam po pisani preprogi, sestavljeni iz barvastih papirnatih lističev, popisanimi s starodavnimi budističnimi vsebinami, ki so jih romarji vrgli v zrak med obredom dvigovanja veličastnega jambora.
Taši nas je, da bi se nam odkupil za nerazumljivo zamudo, popeljal na veliko kamnito ploščad nad dolino. S počasnimi koraki smo se dvignili za kakih 200 m, od koder je bil čudovit razgled na veličastne kroge molilnih zastavic. Tibetanski budisti verjamejo, da je kora opravljena 13x okoli stebra z zastavicami na današnji dan, enakovredna kori okoli gore Kailaš. Sama sicer nisem videla nikogar, da bi jo opravljal. So se pa romarji danes po opravljeni slovesnosti tradicionalno odpravili na koro okoli gore Kailaš. In s te točke je lep razgled na njihov začetek romarske poti.
Vzrok dviga na ploščad pa ni bil le čudovit razgled nad dolino. Prišli smo v ograjen prostor, ki ga domačini uporabljajo za pokope. Drugačne kot smo mi navajeni. Zelo drugačne. Bili smo edini turisti na tem posebnem prostoru, kjer so postavljeni posamezni kamni in okostja glav živine. Danes so se tu zbrale posamezne družine in od daleč smo imeli celo možnost videti obred, ki ga opravi Tibetanec (le moški) nekajkrat v življenju. Ulegel se je na tla, roke prekrižal na prsih in nad njim je drugi moški zamahnil nekajkrat s sekiro kot bi ga hotel razsekati. Kar zmrazilo me po hrbtu.
Na Tibetu so pokopi različni glede na status pokojnika. Višje menihe zažgejo in pepel shranijo v stupe. Bolne, tatove, morilce in kriminalce zakopljejo v zemljo. Majhne otroke in vdovce razkosajo, vržejo v reko. Ostali imajo nebeški pokop.
Mi smo bili na kraju, kjer se izvaja nebeški pokop. Od položaja pokojnika v času življenja je odvisno, koliko menihov bedi in moli ob umrlem 48 ur. Telo pokojnika zavijejo v belo pregrinjalo in ga odnesejo na točno določeno mesto, kjer ga prevzame izvršitelj pokopa. Navadno se ta vloga pogrebnika deduje. V vsakem primeru je ta kraj daleč stran iz naselij. Turistom ni dovoljeno prisostvovati obredu. Pogrebnik odgrne telo, ki leži na trebuhu in ga z nožem nareže po dolžini in širini. Z dimom privabi več deset letečih mrhovinarjev, ki pustijo za seboj le lobanjo in največje kosti pokojnika. Pogrebnik ostanke razkosa in jih nato na posebnem tnalu iz kamna zdrobi z velikim kladivom. Tudi te ostanke jastrebi pojejo v celoti. Od pokojnika v fizični obliki na tem svetu ne ostane ničesar, duša pa je že na poti v naslednje življenje. Sama vidim nebeški pokop kot potrditev, da Tibetanci živijo svojo vero z dušo in telesom. Čeprav ga razumem in sprejemam, pa nisem prepričana, da bi mu bila lahko priča, če bi se mi ponudila ta priložnost. Zakoreninjeni predsodki sežejo globje kot smo si pripravljeni priznati.
Danes sem preživela prvo veliko preizkušnjo. Na prejšnjem potovanju po Tibetu sem na višini nad 4.700 m v bistvu odpovedala. Slabost, omotica, glavobol in zbadanje v prsih so me spremljali vsakič, ko smo se dvignili nad to višino. S štirikolesniki, ne peš! Danes pa sem na tej višini prehodila, sicer v mojem počasnem stilu, celih 12 km. Res, v isto reko lahko stopiš samo enkrat. Pred jutrišnjim prvim dnevom na kori sem zaspala z nasmehom na ustnicah. Pripravljena sem na srečanje s teboj, najbolj skrivnostna gora tega planeta.