9
Jun

Kailaš mi nameni njegov najlepši obraz (11)

Najtežje pričakovano jutro na Tibetu. Včeraj zvečer je še vedno visela negotovost v zraku, saj je bil prelaz Dolma že več dni zaradi sneženja neprehoden. Danes smo bili pri zajtrku vsi bolj tihi in zaviti v svoje misli. Povsem logično, saj smo na pragu vrhunca našega potovanja. Začetek kore – romanja okoli srca sveta, kot je le eno izmed mnogih poimenovanj svete gore Kailaš, ki nas je vse zbrane popotnike povabila k sebi. Ne izbereš ti nje, ona izbere tebe. Med kosilom v Lhasi je Rus Tonček vse po vrsti spraševal, zakaj smo se odločili za koro romanje. In odgovori so se razlikovali le v niansah. Nas vse je poklicala v trenutku, ko smo jo prvič zagledali.

Na začetku poti se mi pridruži tibetanska deklica. Foto: Srečko Kogoj.

Kora se začne v majhnem kraju Darcen na nadmorski višini 4.600 m, kamor se po krožni poti, dolgi 52 km, tudi vrne. Najvišja točka se doseže v drugem dnevu in predstavlja prelaz Dolma na višini 5.650 m. Danes je je pred nami 18 km poti oziroma 5 manj za tiste, ki smo startali na uradnem začetku v dolini Sarshung, kamor nas je pripeljal poseben eco avtobus.

V oblačnem in pustem dopoldnevu sem ob prvih korakih v dolini reke Laču prejela nepozabno dobrodošlico v podobi tibetanske deklice razmršenih, črnih las in radovednega pogleda. Čeprav je v spremstvu mame in očeta, ki na hrbtu nosi še dojenčka, se mi pridruži in njeni kmalu izginejo z našega obzorja. Nepredstavljivo za naše zahodnjaške nazore. Da starši pustijo deklico popolnim tujcem. Na kori. Spremlja me kot bi se poznali že od nekdaj. Kaj pa če se res? Želi si moje pohodne palice, a kmalu ugotovi, da z njo nima kaj početi. Pokrajina je pusta, komaj dobim zavetje za večjo skalo za pipi in mala temnooka počepne pred menoj, da se med lulanjem gledava. Prizor, ki mi ga še morebitna demenca ne bo izbrisala iz spomina. Ob tem zagledam na večjem kamnu bakren prstan. Dam si ga na desni prstanec. Za srečo. Zadnji dan kore ga bom položila na kamen ob cesti. Čez nekaj kilometrov skuštranka le ugotovi, da sem prepočasna in me zapusti. Brez besed, le s pogledom, ki ga bom vedno nosila v srcu. Kot bi mi hotela povedati: »Nič ne skrbi, vse bo tako kot si želiš.« In od tega trenutka nisem več pomislila na grozečo možnost neprehodnega prelaza.

Romarji na kori. Foto: SIJ.

Počasi se temni oblaki trgajo in nad visokimi skalami lahko vidim majhne koščke modrine. Pot se vije ob ozki strugi reke, ki jo obdajajo gore, tako da sploh nimam vizualnega občutka kakšne višine. Nanjo me opominja le počasnejša hoja. Redki domačini nas prehitevajo v njihovem tempu, nekaj je tudi Indijcev, ki jahajo konje. Na žalost srečujemo tudi takšne z nasprotne smeri, kar pomeni, da jim ni uspelo čez prelaz. Meni je tibetanska punčka odvzela vse skrbi in dvome in mirna v sebi nadaljujem po prašni poti, ki se od časa do časa  polagoma dviga in pogled nazaj riše prehojeno pot. Kdaj jo bom zagledala? Goro Kailaš,  zemeljsko manifestacijo kozmične gore Meru. Gora Meru je po verovanju budistov, hindujcev in jainistov središče vseh fizičnih, metafizičnih in duhovnih vesolj. Je mitska gora, ki se šteje za os vseh svetov v raznih mitologijah. Čaščenje gora kot središč svetega prostora sega v azijskih kulturah v prazgodovino. Bile so posrednice med človeškim in božanskim svetom.

Spremljajo nas naravni stražarji. Foto: SIJ.

 

Na 6.656 m visoko goro še ni stopila človeška noga. Je najbolj sveta gora v tem delu sveta in tudi zelo težko dostopna. Vsako leto jo kljub temu, da je sveta za več kot milijardo vernikov, obišče le nekaj tisoč.

Zagledam njen zahodni obraz, ki se zasnežen sveti v pomladnem soncu. Povezujejo ga z reko Sutlej, eno izmed 4 velikih rek, ki izvirajo na področju Kailaša, ki jih sicer poimenujejo po mitoloških živalih in sicer lev, konj, pav in slon. Reke tečejo v strugah, da tvorijo svastiko, tečejo proč od gore in se pravokotno obrnejo. Gledano z vesolja je v obliki mandale, religije verjamejo, da je to vesoljska mandala. Na satelitskih posnetkih se vidi, da je gora Kailaš štiristrana piramida, ne čisto pravilna, kar ji daje še poseben izgled.

Spoštljivo dvignem glavo v nebo, da lahko uzrem njen pogled, ki že od pradavnine spremlja romarje na njihovi poti. Nekoč so hodili v nasprotni smeri urinega kazalca in to tradicijo ohranjajo pripadniki religije Bon še danes. Mi hodimo v smeri urinega, tako kot vsi ostali romarji.

Jaki s Kailašem v ozadju. Foto: SIJ.

S posebnim razlogom se ustavim pri postavljenih molilnih zastavicah ob poti, od koder je prekrasen pogled na njen obraz. »Želim, da je edina tvoja slika, ki jo imam, na meni najdražjem kraju, kar sem jih kdaj obiskala. Tudi tebi je posvečena moja kora.« V solzah položim sliko na tla in nanjo zložim kamnitega možiclja. »To ni slovo, naju fizična smrt ni ločila. To je moja daritev in hkrati zahvala tebi, ki si mi vedno stal ob strani«. Pobožam možiclja in se zazrem v goro: »Podarila sem ti nekaj najdragocenejšega, veš.«

Da se vidi kdo na Tibetu otroku menja plenice. Foto: SIJ.

Kmalu smo prispeli do okrepčevalnice pod šotorom, kjer sem srečala še ostale naše popotnike. Mojo pozornost je pritegnil Tibetanec, ki je dojenčku menjal plenice. Žena je medtem mirno sedela ob njem in pila čaj. Ob tem sem se spomnila prizora iz prvega potovanja po Tibetu, ko sem med vožnjo skozi vas opazila moškega, ki je na hrbtu nosil majhnega otroka in med hojo s pletilkami nekaj pletel. Prizor, ki ga res ne moreš pozabiti.

Po postanku sem nekaj časa hodila skupaj s Simono, Srečkom in našim nosačem, ki je bil dejansko še otrok. Skupaj smo našo najnujnejšo prtljago dali v eno potovalko, težko približno 13 kg, ki jo je ta fant nosil vse tri dni. Simona je čez čas pospešila svoj tempo, nosač pa je postal moja senca, hodil ves čas tik ob meni, da mi je bil že skoraj moteč. Potrpežljivo me je čakal, ko sem se ustavljala in fotografirala, ko sem zavila na most, pod katerim je tekla gorska reka, ki me je spremljala ves dan. Zvesti spremljevalec v tišini. Običajno imajo nosači svoj tempo in nas počakajo na dnevnem cilju. In čeprav sem mu nakazala, da gre lahko naprej, se ni pustil prepričati.

Z našim nosačem, s Simono na levi in Srečkom na desni. Foto: sopotnica.

Zanimivo, da sem med hojo izgubila občutek za čas. Popolnoma. Vmes sem se izgubila v svojih mislih, drugič v pogledih, ki so božali s soncem obsijano pokrajino, ki so jo sestavljali strmi, a ne visoki hribi na obeh straneh doline. Pot se je kot lena kača vila vse višje in višje, dokler nisem na svoji levi zagledala samostan Diraphuk. Naš današnji cilj je guest house na nasprotni strani doline. Tik pod severno, najlepšo steno Kailaša ali Mt. Gang Rinpoche, kar v tibetanščini pomeni dragocen snežni dragulj.

Ob prihodu v naselje šotorov in zidanega poslopja, v katerih so nas čakale mrzle sobe s šestimi ležišči, nas je pričakal zadovoljen Taši, saj smo vsi prispeli na današnji cilj. Ob prihodu v sobo ugotovim, da imamo skozi okno razgled direktno na zasneženo kapo gore. Kakšen razgled! Padem na posteljo ob oknu z vsemi štirimi od sebe. Po mini počitku se nekateri že dvigamo nad naseljem. Počasi, zrak na 5.100 m je res osiromašen s kisikom, a tokrat imam dodatno gorivo, ki me dviga po strmi stezi dobrih 100 m višje. Želja, da ji pridem čim bližje, je moje učinkovito poživilo. Čez 100 m se nam odpre fantastičen razgled na severni obraz, ki mi jemlje dih in daje novih moči, da lahko hodim vse do snežnega repa ledenika. Razgled za bogove in vse nas, ki smo prišli do te točke. Nagrada. Neprecenljiva. Kot v pravljici. Najlepši pravljici. Med potjo na skalo položim svoj prstan in ga prekrijem s kamnom. Še eno darilo gori. Ustavim se, nekateri gredo še višje, a meni zadostuje. S tega mesta lahko vidim severni obraz gore, za katerega zgodbe pripovedujejo, da je iz zlata in povezana s reko Indus, eno najdaljših rek v Aziji, ki se po 3000 km izliva v Arabsko morje. V ozadju sinje modro nebo brez oblačka. Lepšega prizora si še v sanjah ne bi mogla zaželeti. Sence temnih, previsnih skal se zlivajo s sijočo belino, po grebenu veter dviga snežno meglico. Dotik enosti  v popolni harmoniji trenutka.

Severni obraz Kailaša. Foto: SIJ.

Sklenem roke v molitev in pomislim na vse, ki ste mi najdražji, vse, ki vas poznam, vse, ki ste mi kadarkoli prekrižali pot življenja. Ta trenutek delim z vami vsemi, naj se vas dotakne …

Bon religija, ki je starejša od budizma v Tibetu, trdi, da je celotna mistična regija, kjer gore s Kailašem v sredini tvorijo devet stransko svastiko, sedež vse duhovne moči v vesolju.

To koro okoli gore Kailaš posvečam svojim prednikom. Razen mame in očeta nisem nikogar poznala, vsi so umrli še preden sem se rodila. Vaša kri se pretaka po mojih žilah in vam posvečam romanje svojega življenja. Vem, da ste v duhu z menoj, ker čutim vašo podporo. Še posebej enega. A ga ne bom izpostavljala, ker ste mi vsi enako dragi. Vsak izmed vas je podaril košček mozaika, brez tega koščka ne bi bila takšna kot sem. Za mozaik so vsi koščki enako pomembni.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.