14
Jun

Vstop v novo življenje na prelazu Dolma 5.650m (12)

Danes sem se zbudila v najtežji dan kore. Dosegli bomo najvišjo točko na višini 5.630 m in do današnjega cilja nas loči 20 km naporne hoje. Zbudila sem se naspana in brez glavobola, saj sem si včeraj privoščila eno izmed treh steklenic kisika, ki sem jih nabavila v Lhasi. Ko se že psihično pripravim na jajčno omleto, nam postrežejo z neko brozgo v skodeli, ki je bila res neužitna. Tudi za Simono, alpinistko vajeno vsega hudega. Kaj se mi bo sedaj še tožilo po jajčnih omletah? Saj ne morem verjeti! Na srečo imam s seboj doma narejene energetske kroglice. Apetita res nimam in sem se z njimi dobesedno silila, s tekočino je bilo enako.  Naslednji podvig je bil obisk stranišča, saj sem zaradi smradu komaj zadrževala kroglice v želodcu.

Stranišče na 5.100m, tudi ostala nič kaj drugačna. Foto: Simona Rogelj.

V mraku mrzlega junijskega jutra zapuščamo guest house v oblakih, ki nam zakrivajo njen pogled (gore Kailaš). Si ne ženem k srcu, včerajšnji sončni dan je bil popoln. Gledam samo navzdol v noge, ki jih avtomatično premikam, preveč me je strah gledati na vzpon, ki je pred nami. Pred osmo zjutraj moje telo že v normalnih razmerah ne funkcionira, tu v izrednih pogojih pa je sploh v stresu. Hodimo v gosjem redu in čez čas se nam pridružijo romarji, ki so prespali v samostanu na drugi strani doline. Več hipnih postankov za umiritev srčnega utripa. V eni uri pridemo na travnik na Jaroku Donkhangu (5.210 m), kjer se pot odpre na jugovzhod. Vmes se je zdanilo in dobrodošlico nam izreka pravi zimski dan. Oblaki zakrivajo pogled na dolino, ki smo jo zapustili in z vetrom smo dobili tudi sneženje. Prave zimske razmere tu nad 5.000 m. To je pravi krst zame, ki grem doma v hribe le ob garantiranem sončnem vremenu. V sneženju še nisem bila nikjer višje od 600 m!

Prvi postanek s toplim čajem v šotoru ob poti. Bi kar obsedela, a Taši že priganja, ve zakaj. Nimam občutka za čas. Le avtomatično stopam s pogledi tja spredaj v belo panoramo, ki riše vzpon proti prelazu Dolma. Pri vsakem koraku se fizično začutim. Vsa. Težko opisati. Čutim vdih zraka, ki potuje po nosnicah v kisika željna pljuča, ki hlastajo po več. Čutim, da imam vse ostale organe skoraj na off, da ne bi po nepotrebnem trošili energije, ki jo potrebujem za hojo. Noge in roke na palicah imam na kopilotu. Na obrazu me božajo in zbadajo ledene snežinke. Vsako posebej čutim. In misli? Sem ter tja kakšna zaide še preden se je zavem, je že ni več. In tako vse do vznožja zadnjega najbolj strmega vzpona na prelaz Dolma.

Pred nami zadnji vzpon na prelaz (smer SV), po zasneženi pokrajini. Foto: SIJ.

Romarji se še pred prihodom na prelaz osvobodijo nečesa starega, lahko gre za njihove lase, nohte ali kos oblačila in na prelazu stopijo simbolično na mejo, po kateri vstopijo v novo življenje, prejšnje pa pustijo na prehojeni strani. Gre za simbolični prehod ponovnega rojstva. Romarji verujejo, da kora okoli svete gore Kailash med Saga Dawa pomnoži njihove zasluge za 100.000x za vsako narejeno koro. Budisti verjamejo, da se bodo z opravljeno koro očistili vseh grehov tega življenja. 108 kor okoli gore Kailaš pa jim zagotavlja takojšnje razsvetljenje.

Sedaj mi je pa žal, da nisem budistka. Čeprav še vedno gledam v zasnežen, zelo strm del poti pred menoj vem, da je samo vprašanje časa, da pridem na drugo stran in do cilja. Usedem se na skalo, odprem nahrbtnik in izpraznim svojo drugo steklenico kisika. Vse imam preračunano. O, kako mrzlo piha, ko skušam stopati po Srečkovih stopinjah pred mano. Danes je on moj angel varuh, saj stopa čisto počasi, da mu lahko sledim z vmesnimi postanki, ko se zadihana naslonim na pohodne palice. V tolažbo mi ni čisto nič. Tudi ostali sotrpini ne, ki se ravno tako bojujejo s strmino, ki jemlje sapo in preizkuša našo odločitev. Zalotim se, da se pogovarjam z njo. Z goro, za katero pravijo, da je srce sveta. Čutiš utrip mojega srca, ki ječi pod fizičnimi obremenitvami? Je romanje dialog med romarjem in pokrajino? Vem, da si me poklicala in nesmiselno bi bilo, da ne bi verjela v mojo zmožnost, da se povzpnem na vrh. V tem ne bi bilo nobene logike, a ne? Slišim samo svoje glasno dihanje skozi usta, za vse ostalo sem čisto odsotna.

Taši mi pomaga zavezati molilne zastavice. Foto: Srečko Kogoj.

Zagledam Tašijev obraz, stoji tam kot bi bil na nedeljskem izletu. Droban v kavbojkah in teniskah. Kar zaboli ta pogled, a ne morem mimo vprašanja: »Koliko še?« Se nasmehne: »Pol ure.« A v očeh mu preberem, da ne gre za običajne pol ure. Koraki postajajo vse krajši, stopalo ob stopalo ali na pol dolžine, kakor nanese. Vidim zasneženo pot, ki se kačasto strmo dviga pred mano in umaknem pogled le v korake pred seboj. Za hrbtom čutim nežen potisk. Se nasmehnem ali pa samo mislim, da sem se. Vem, da ste tu. Hvala. ( moji predniki) Vse je fokusirano na dihanje. Vdih, izdih, vdih, izdih. Najpomembnejša stvar na svetu? Dihanje. Tu je vsako filozofiranje odveč. Se lahko nekaj metrov vleče v neskončnost? Se. Preverjeno. Pogled mi mimo Srečkovih nog ujame pisane molilne zastavice na zasneženi podlagi. Smo končno prispeli? Ne, to je uvod na prelaz, še nekaj deset metrov in res, sedaj pa čisto zares, pod mojimi nogami je prelaz Dolma na višini 5.650 m. Zame šteje čisto vsak meter  in sredi zastavic začutim olajšanje. Uspelo mi je. O, kakšno veselje, ki ga pa ne morem izraziti navzven, ker me višina hromi. Taši mi pomaga zavezati moje zastavice k drugim tisočim, ki krasijo ta »prehod v novo življenje.«

Selfi na 5.650 m. Foto: Mi2.

Srečko s poledenelo brado me vabi na selfi. Selfi na najvišji točki, kjer sem kadarkoli stala. Sem in bom.

Postanek je bil zelo kratek, ker je Taši spet priganjal, a tokrat se mu nisem upirala. Redki domačini so se ustavljali za več časa in zavezovali zastavice, se pogovarjali. Kdo ve, koliko časa so načrtovali to romanje! Le kakšni so njihovi občutki, misli? Pot je še nekaj časa vodila po dolgem grebenu, preden se je začela strmo spuščati po poledenelih kamnih. Priča sem majhnemu čudežu. Še ob fotografiranju na vrhu prelaza so oblaki trdno zakrivali celotno nebo. Sedaj pa se nebo ob močnih vetrovnih tokovih čisti temnih oblakov, ki izginjajo z obzorja in nebeška modrina podkrepi moj simboličen prehod v novo življenje. Je zunanji svet odsev našega notranjega?  Stopam po zasneženi pokrajini s sanjskimi panoramskimi razgledi na bližnje vrhove, ki so mi tako zelo blizu. Na dosegu. Sem v svetu, za katerega si nisem nikoli mislila, da ga bom obiskala. Takoj pri spustu sem lahko na svoji desni zagledala poledenelo jezero sočutja ‒ Gauri Kund (5.608 m).

Jezero Gauri Kund. Foto: Srečko Kogoj.

Kar naenkrat se spomnim na kamenčke. Kamenčke za spomin na ta kraj. Ooo. Vse naokoli pod snegom in ledom, nič kaj obetaven teren za izpolnitev moje želje. Čez nekaj korakov pa jih zagledam. Kot bi jih nekdo usul na kup. Magija? Hitro si jih naberem in spravim v žep vetrovke, za spravljanje v nahrbtnik mi je žal energije. Pot gre že strmo navzdol in že čutim olajšanje v prsih. Sledim svojim korakom, da pridem čimprej nižje, nižje, nižje. Približno eno uro je trajal spust za 400 m do travnatih bregov reke Lham chu Khir.

“Vstopam v novo življenje” in zapuščam preaz Dolma. Foto: Srečko Kogoj.

Spodaj, na skoraj ravninskem delu pred šotorom, mi že maha Simona. Big hug. Smejoče oči in nepopisno veselje. Simona pripoveduje svojo štorijo. Pridružila se je Francozinji in Avstralki. Francozinji je morala posoditi rokavice, kapo in eno palico, ker je bila ona čisto po francosko pripravljena na današnji zimski vzpon. Samo zmajem z glavo. Kasneje je pospešila tempo in prišla na vrh Dolme prva od vseh, tudi dolgonogega Rusa je prihitela. Ta je bil tako šokiran, da je še pozdravil ni. Bravo Simona, klena Gorenjka! Pove nam, da je bila pod vrhom prelaza priča nesreči, ko je konju zdrsnilo na poledenelemu terenu in je vrgel romarja čez glavo v skale. Auč. Posedimo v šotoru in privoščim si kitajsko vročo juho v plastičnem lončku. Na srečo so imeli brezmesno, čeprav je trajalo, da smo prišli do pravega lončka. Med brskanjem po nahrbtniku ugotovim, da si je med postankom pred zadnjim vzponom gora s pomočjo vetra vzela mojo puhovko. Nasmehnem se: »Naj jo podari tistemu, ki jo potrebuje.«

Enostavno utrujena, 2 km pred ciljem. Foto: Srečko Kogoj.

Vsi utrujeni, a zadovoljni se odpravimo naprej. Pred nami se nam odpira dolga dolina na nadmorski višini 5.200 m, ki se bo polagoma spuščala vse do 4.800 m in spet zaradi konfiguracije prostora nimam občutka, da sem tako visoko. Vse skupaj izgleda kot sprehod, ki traja, traja, in še kar traja, za vsakim večjim ovinkom se odpre nova slika neskončne doline. Predvsem navzdol, a že manjši vzpon mi je čisto odveč. S te vzhodne strani je vrh viden le z leve strani reke, a mi smo hodili po desni. Taši nas na to »malenkost« ni opozoril. Po tibetanskem verovanju je mistična celotna pokrajina kamor spadata tudi sveti jezeri, ki ju bomo obiskali jutri. Na trenutke se mi čas vleče v neskončnost, potem pa se kar naenkrat znajdem nekaj 100 m od točke, kjer sem se zadnjič zavedala. Samo, da se mi ne blede. Ne, to ne, sem pa resnično utrujena. Uležem se ob cesto in rečem Srečku naj slika, da se vidi, da me je ta dan čisto fizično izžel. Zadnje pol ure mi je kavalirsko vzel nahrbtnik in ga odnesel do samostana Zutulphuk, kjer smo danes prenočili. Ne, niti slučajno nisem imela slabe vesti. Neskončno sem mu hvaležna za to potezo. S sproščenim hrbtom sem prišla na dvorišče samostana, kjer mi je dobrodošlico izkazal ogromen jak.

Dobrodošlico na cilju mi izrazi ta lepotec. Foto: SIJ.

Pričakale so nas lepo okrašene sobe znotraj samostana namenjene romarjem. Postelje so bile iz desk zbite podloge, a s takšnim veseljem sem se ulegla nanjo in spraznila še zadnjo steklenico kisika. Na eks. Preostanek dneva smo preživeli v restavraciji ob odlični hrani, a utrujenih obrazov in brez pričakovanega apetita. Vsak je plačal svojo ceno “prehoda v novo življenje”, nekateri jo bodo plačevali še nekaj naslednjih dni. Trdoživi Američan je skoraj omagal in na koncu priznal, da je bilo nespametno, da ni imel s seboj tablet proti višinski bolezni. Glavobol ga je spremljal vse do Lhase. Občudovala sem Avstralko, ki je ob presni hrani sama nosila svoj nahrbtnik. Pogovarjali smo se kot bi bili že na cilju, čeprav nas je jutri čakala še 14 km pot do Darčena. Taši je veselo poskakoval po restavraciji in pomagal pri delitvi hrane, bil presrečen, da smo vsi živi in zdravi prišli do današnjega cilja.

Ležim v spalni vreči na postelji, v kotu sobe že smrči Anglež, njegova punca se je pravkar vrnila z umivanja zob na prostem. Ja, tudi umivanje zob predstavlja določen napor v tem samostanu, saj moraš ven na mraz, pa še po stopnicah do umivalnika praktično na prostem. O temperaturi vode ne bom izgubljala črk.

Utrujena, a ne uničena, srečna in popolnoma mirna se poslavljam od današnjega dne. Če je bil včerajšnji dan čustveno in duhovno obarvan, je bil današnji povsem v fizični preobleki. Soočanje s samim seboj ni preprosto, je pa neizbežno.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.