Še zaspanih oči zagledam mandalo v 3D postavitvi. Dviga se v modrino neba, odeta v snežno belino, z zlato obrobo in modrimi zaključki in nas vzvišeno pozdravi v sončnem jutru. Kumbum stupa v Palcho samostanu je bila zgrajena 1.497 leta, v obliki 3D mandale (predstavlja kozmos v budizmu), je največja te vrste na Tibetu. Po stupi se hodi v smeri urinega kazalca iz nadstropja v nadstropje po ogledu vseh kapelic v nadstropju. Z vrha je čudovit razgled na Gyatse z 8.000 prebivalci, ki leži na nadmorski višini 3.900 m in Gyantse Dzong trdnjavo, ki je postavljena na hrib nad mestom. Nekoč je mesto varovalo trikilometrsko obzidje, saj je bilo mesto zaščitna točka južne vstopne smeri do Lhase.
Prvi prelaz na današnjem povratku v Lhaso je bil Gampa La na 4.794 m, a mi smo bili vsi v pričakovanju prelaza Kro La na 5.039 m, ki ga dosežemo po serpentinasti cesti. Spet znan občutek v telesu, ko se približujemo 5.000m. Na prelazu smo na najnižji točki v okolici, saj smo obkroženi z visokimi gorami, imamo veličasten razgled na ledenik Noijin Kangsang. Ob vznožju ledenika je postavljena velika stupa, okrašena z molilnimi zastavicami. Južno od prelaza je komaj vidna gora Jitan Zhoma ( 6.004 m). Še zadnjič stojim višje od Mont Blanca, ki je visok 4.807 m. Na eni izmed stojnic sem zagledala kristalno kroglo, znotraj je imela rdeče in modre sledi kamenin in se v hipu zaljubila v vanjo. Tako močno, da sem jo kljub pričakovanim komplikacijam na letališčih kupila in jo srečno prinesla domov. Kadarkoli jo pogledam se za trenutek znajdem na Tibetu.
Po spustu v dolino smo zagledali Yamdrok Tso jezero, katerega površina je čez 638 km2, obdan je z bogatimi pašniki in gorami, ki jih prekriva snežna odeja. Pašniki so posejani z belimi pikicami, ki se ob našem približevanju spreminjajo v ovce. Pravljični razgledi. Ustavimo se na turistični točki in se sprehodimo po stopnicah do obale, kjer se sprehajajo številni turisti in lovijo v svoje objektive čudovite panoramske posnetke. Danes sonce dobesedno pripeka in če se zazrem v veličastno jezero me bolj spominja na morje, kot na jezero na višini 4.400 m. Na obali imajo domačini praznično okrašene jake, ki jih turisti lahko zajahajo in se z njimi fotografirajo. Od daleč lahko spremljam poročni par, ki sta si ta kraj izbrala za svoje poročne fotografije.
Tako kot gore imajo Tibetanci tudi jezera za sveta, ker naj bi imela posebno duhovno moč. Yamdrok Tso jezero se šteje eno izmed 4 velikih svetih jezer, mednje uvrščajo tudi Lhamo La-tso, Namtso in Manasarovar jezero. Yandrok Tso jezero je največje v južnem delu Tibeta in zanj je rečeno, da, ko bo voda v tem jezeru presahnila Tibet ne bo več primeren za bivanje.
Cesta se zopet vzpenja in tokrat si lahko to sveto jezero ogledamo tudi s ptičje perspektive. Misim, da smo v nadaljevanju vožnje vsi kar malo zadeti od vseh teh lepot. Pred nami še zadnji prelaz Simu La na višini 4,280 m, kjer nas na razgledni ploščadi pričakajo domačini z ogromnimi tibetanskimi mastifi, s katerimi se turisti za drobiž lahko fotografirajo. Mi se nismo. Tiho ne odobravamo tega početja, a kitajski turisti so navdušeni in psi mirno prenašajo stroge ukaze in se nastavljajo fotoaparatom. Na prelaz jih pripeljejo z več kilometrov oddaljenih vasi na prikolicah, ki so vpeti v majhne traktorje. Enega smo prehiteli pri spustu. Sedaj že vidimo zeleno ravnico, ki nas bo spremljala vse do glavnega mesta. Pred vhodom v mesto se nas troje z Bobom in Katie presedemo v »ruski« avtobus (avtobus druge skupine, v kateri so bili pretežno Rusi). Z vsemi se pozdravimo, saj je zelo majhna možnost, da bi se ponovno srečali še danes, jutri pa mi trije že navsezgodaj zapuščamo Lhaso. Vodič bo pospremil ostale naše člane, ki so prileteli z dvodnevno zamudo v Lhaso ob začetku potovanja, na ogled dveh samostanov. Ob slovesu sem s Simono in Srečkom vodiču in šoferju izročila napitnino v znak hvaležnosti za njun trud na potovanju. Američana, ki prihajata iz držav napitnin, pa čisto nič. V nadaljevanju vožnje se spet raznežim ob pogledu na palačo Potala, ki kraljuje nad mestom in nas prijazno pozdravi kot prvič.
Hitro smo odvrgli potovalke v sobe poznanega hotela in se še zadnjič zlili z reko romarjev, ki dnevno krožijo v smeri urinega kazalca okoli Jokhang templja. Hodim v svojem počasnem ritmu, čeprav imam vseeno občutek, da so moji koraki hitrejši kot med prvo koro pred dvema tednoma. V trenutku me prevzame otožnost, saj se zavem, da sem zadnjič na tem koščku planeta. Občutim minljivost v vsaki svoji celici. Znanstveniki pravijo, da jih imamo več, kot je zvezd v eni galaksiji. Z vsakim korakom se poslavljam in del mene bo vedno ostal tukaj, med Tibetanci, ki svojo vero živijo vsak trenutek v dnevu, v vseh dnevih življenja. To zaznaš v njihovih pogledih, kretnjah, še miže, iz njihove navzočnosti. Tako še najbolj intenzivno. Zaprem oči in hodim nekaj metrov, da oživijo občutki, ki jih običajno vid pohodi. Stopimo v prostor z orjaškim molilnim mlinom. Spoštljivo v vrsti čakamo, da se dlani z dotikom na medeninasto površino povežejo z vsemi prisotnimi romarji. Elektrika mi spreleti telo. Povezanost z vsemi navzočimi. Moja današnja molitev: »Radost za vsa živa bitja na našem planetu.«
Lhasa se poslavlja v najlepših pozno popoldanskih odtenkih. Ustavljamo se ob trgovinicah, kjer si turisti hočemo kupiti spomine. A si lahko nabavimo le spominke. Za naše prijatelje, ki ne bodo nikoli stopili na njene ulice. Želim si, da bi moja otroka nekoč stopala po mojih stopinjah na teh tlakovanih ulicah in si ustvarila svoje neprecenljive spomine.
Srečamo Avstralko z naše skupine, ki obuja spomine izpred 11 let, ko je obiskala Lhaso z njenim možem. Mislim, da spremembe bolj motijo nas turiste, kot Tibetance. Ko jih tako opazujem med koro se mi porodi misel, da romarji živijo svoje življenje kot ga že na tisoče let in se ne ozirajo na vedno nove kulise, ki jim jih postavljajo Kitajci. So kot obala, ki opazuje otroka, ki ustvarja grad iz mivke na njej. Ve, da bo prvi večji val odplaknil njihovo stvaritev, a njo bodo še vedno in vedno znova poljubljali valovi ocena. Zavedanje o večnosti življenja samega in o minljivosti naših življenj tukaj.
Zaželim si, da bi mi nekdo podaril še en dodaten dan, tu na strehi sveta. S Simono se že veseliva momotov, ki sva si jih zažele za zadnjo večerjo v priljubljeni restavraciji. Ko prehodimo vse strme stopnice se z začudenjem zazrem v dolgo mizo sredi restavracije. Čudeži se tu dogajajo veliko bolj pogosto, kot smo navajeni. Za mizo sedijo vsi člani naše skupine! Naša zadnja večerja je resnično popolna. Trije krožniki z različnimi momoti so bili izziv za naše skrčene želodčke, a s Simono sva jih vse z veseljem pospravile in poplaknile s pivom. Med veselim, navzkrižnim pogovorom mi misli uidejo k moji duši dvojčici. Nama v tem življenju ni dano, da bi skupaj doživljala svet na potovanjih. Vem, da bi ga dihala vsak na svoj način, a notranje uglašeno. Na trenutke se mi zdi življenje prav krivično. Kako pravi Richard Bach? »Člani iste družine redko odrastejo pod isto streho.«
Veselo smo se pozdravili ob slovesu in odšli prešerne volje v hotel. Potovanje je srečno zaključeno, še pod tuš in v udobne postelje do jutra, ko nas bo letalo odpeljalo nad oblake nazaj proti Chengduju, vmesno postajo do Pekinga in naprej ali nazaj v Amsterdam.
Pred toplim tušem v sobi (mimogrede kopalnica je bila od spalnice ločena le s steklenimi stenami) nas je mrzlo stuširalo sporočilo iz Slovenije, da je jutranji let odpovedan. Simona je dobila to sporočilo šele, ko smo se vrnili v hotel, zaradi urnega zamika smo bili v velikih škripcih, saj se deloven dan v Sloveniji zaključuje. Saj ni res, pa je. Kaj pa sedaj? Nihče od nas ni bil hazardersko razpoložen in smo naročili dodatne karte za prvi naslednji jutranji za Chengdu, s katerim bomo lahko še vedno ujeli let v Peking. A to nam je podražilo potovanje za 300€.
Naslednje jutro smo ob prijavi na let na letališču doživeli še eno presenečenje. Dve karti sta bili za prvi razred in Srečko je kavalirsko obdržal karto za ekonomski razred. Mislim, da mu je bilo vseeno, samo, da se čimprej vrne domov. S Simono razposajeno uživava v razvajanju sicer skromnega prvega razreda, kjer so nam po obedu postregli zeleni čaj v porcelanasti skodelici. Vračam se v svet, s katerim sem sinhronizirana. Zapuščam ga vsakič, ko zaslišim klic, ker vem, da me pričakuje sporočilo življenja.
Tokrat me je k sebi poklicala gora Kailaš, od koga bom prejela naslednji klic ?