12
Dec

Ko ti lev uresniči željo

V času, ko še nisem slišala za telepatsko komunikacijo z živalmi me je želja doživeti jih v naravnem okolju pripeljala v Kenijo na foto safari. Teden dni v afriških savanah: peš, s kolesom in s komijem z dvignjeno streho. Nepozabna doživetja so se nizala iz dneva v dan in vsak dan sem se zbujala v pričakovanju novih doživetij…

Tega dne smo odrinili iz kampa zelo zgodaj, sonce je vzšlo med vožnjo proti nacionalnem parku Maasai Mara. V kombiju sva bila, tako kot ostale dneve, s Frenkom  edina potnika, zato sva si lahko privoščila menjave sedežev po mili volji. Šofer je imel svoje muhe, a tudi sokolje oko. Že v naprej naju je pravočasno opozoril na žival, da sva jo lahko dlje časa opazovala z daljnogledom ali jo ujela v foto objektiv.

Jutranji sprehod. Foto: SIJ.

Tistega zgodnjega jutra je šofer ustavil kombi, ugasnil motor in nakazal, da se nam približuje simba, kralj živali. Na obzorju le goščavje, pogledam skozi daljnogled, ko uzrem pikico, ki se nam približuje. Res se nam je približeval lev, prav po jutranje lenobno. In to po prašni cesti, naravnost proti nam. Neverjetno, je možno, da bo prišel do nas? Se ne bo vznemiril ob parkiranem kombiju? Ne bo zavil v goščavo? Hitro vzamem fotoaparat, v naglici mi pade okvirček nekam na tla, a sama že nastavljam objektiv in nestrpno pričakujem, da se mi bo prikazal le nekaj metrov stran. Objektiv naslonim na rob vozila, pravokotno na pot, pravokotno na njegovo smer hoje. Srce mi začne v pričakovanju hitreje biti. Približuje se z lagodnim, a odločnim korakom. Še nekaj metrov. Zrem skozi aparat in ga prosim, iz vsega srca: »Prosim, obrni se, poglej me, za trenutek me poglej, da ujamem tvoj obraz v objektiv.« Vidim ga pred kombijem, hodi vzravnano z pogledom naravnost pred seboj, tako kot že od trenutka, ko sem ga zagledala skozi daljnogled. Pritisnem na sprožilec enkrat, še enkrat, s profila ujamem njegovo grivo in ko je bil čisto pred mano zasuka glavo z mogočno grivo za stoosemdeset stopinj in me pogleda. Prebode me s pogledom in ne vem komu se moram zahvalit, da sem bila sposobna pritisniti na sprožilec. Samo toliko, da sem pritisnila na gumb, potem usmeri pogled naprej predse in nadaljuje svoj jutranji sprehod, kot da nas ni tam… Še dolgo potem nisem mogla verjeti, da mi je uspelo. Da mi je namenil pogled, in ne samo to, namenil mi ga je na najbolj idealni  možni točki. Točno pred fotoaparatom. Kasneje sem srečala še vrsto živali, tudi leve, a  nobeno srečanje ni bilo tako presunljivo kot to.

Pogled, ki seže v srce. Foto: SIJ.

Šele čez leta, ko sem začela spoznavati svet telepatske komunikacije z živalmi, sem se spomnila na ta dogodek.  Z levom sem dejansko vzpostavila čisto telepatsko komunikacijo. Komunikacijo, katero smo opustili in s tem sebe osiromašili za direktno povezavo s živalskim kraljestvom. Če bi takrat imela današnje znanje in izkušnje bi imela takšnih srečanj še več. No, mogoče pa me pot še kdaj zapelje v prostrane savane Afrike, kjer živali še vedno svobodno živijo.

S profila, kralj živali nadaljuje svoj jutranji sorehod. Foto: SIJ.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.