Od vsepovsod dežujejo napotki, nasveti, navodila kako ljubiti druge…kaj pa samega sebe? Lahko nekdo ljubi druge, če ne ljubi samega sebe?
Kako začutiti iskreno ljubezen do samega sebe, če smo pod vsakodnevnim bombardiranjem naše osebnosti, naših čustev, ki neposredno vplivajo na našo samopodobo?
Smo mi le to kar vidijo drugi, a smo tudi nekaj več, nekaj do česar imamo dostop le mi sami? Ste pomislili, da ostali vidijo le tisto kar vi dovolite-zavestno, da je videno?
Smo izvrstni igralci, v vsakdanu zamenjamo nešteto mask, prilagojenih posamezni vlogi in lahko bi igralske spretnosti uporabili tudi za ponovno vzljubitev nas samih.
Le nekaj discipline potrebujemo, da v svoj vsakdan sprejmemo meditacijo, s katero se povežemo s srčiko znotraj nas- brez vsake maske. Se napolnimo z mirom, samo-sprejemanjem, samo-zadostnostjo in ljubeznijo. V prostoru in času meditacije brez zunanjega vpliva lahko doživljamo svoje bitje z ljubeznijo.
Ob zaključku meditacije si z nasmehom recite: ljubim se, sem popoln(a) takšna kot sem. Vse dokler izgovorjeno vaš um ne posvoji za svoje. Um je del nas in tako kot mi je čudežen. Ko posvoji povedano, le-to postane del nas. Le uporabljati ga moramo..